Režiserka Roxanne Benjamin je dvignila pozornost s kratkimi vinjetami v antologijah XX in Southbound, sedaj pa se končno predstavlja s svojim celovečernim prvorojencem Body at Brighton Rock. Mešanica pustolovskega trilerja in nadnaravne grozljivke je v osnovi zgodba o preživetju; neizkušena gozdna policistka Wendy (Karina Fontes) se med rutinskim pregledom terena izgubi v gozdu in naleti na truplo moškega, ki je umrl v sumljivih okoliščinah, še slabša novica pa je to, da mora na pomoč počakati do jutra, kar pomeni, da je prisiljena preživeti noč v gozdu. Benjaminova prepričljivo in samozavestno posvoji estetiko trilerjev iz 60. in 70. let z melodično glasbo, namerno melodramatično igro kamere ter vzdušnega kontrasta med dnevom in nočjo, ko se čudoviti gozdovi spremenijo v kraj skrivnosti in strahu. Srčiko filma predstavlja odlična Fontesova v glavni vlogi Wendy, ki je vzoren primer kompenetno izdelanega ženskega lika; po eni strani odločna in pogumna, po drugi pa tudi čustvena in ranljiva, zaradi česar ne izpade kot sterilna neofeministična lutka. Režiserki Benjaminovi se sicer pozna, da ji gre žanr kratkih filmov zaenkrat bolje od rok, saj pričujoči izdelek trpi za raztegnjeno dolžino, prav tako pa se zdi, da nekaterim gledalcem sama estetika in ton filma ne bosta ravno pogodu, še posebej bi jih znal razjeziti nekoliko nerazvit zaključni preobrat. Kljub začetniškim težavam pa je Body at Brighton Rock simpatična retro srhljivka, ki vsebuje dovolj neustavljivega šarma in spodobnih momentov strahu.

Lahko se strinjamo, da je večina filmskih remakov nepotrebnih, toda so primeri, ko se tudi predelave izkažejo za bodisi zelo spodobne reimaginacije originalov (The Ring) ali pa celo povsem samostojne filmske umetnine (Suspiria). Prav tako se lahko strinjamo, da nihče ni potreboval remaka filma Jacob’s Ladder ene najboljših psiholoških srhljivk vseh časov, ki je gledalca posrkala v strašljivo, napeto in katarzično posmrtno meditacijo Jacoba, padlega vojaka v vietnamski vojni. Pričujočemu remaku lahko štejemo v plus, da ne zapade v golo kopiranje obstoječe zgodbe, ampak skuša postreči z novimi zapleti in liki, tem pa dodati nekaj trikov oz. idej iz originalna. Tokrat spremljamo zgodbo kirurga Jacoba, ki ugotovi, da je njegov brat, ki naj bi padel med vojaško operacijo v Afganistanu, še vedno živ in da se skriva v velikanskem sistemu tunelov pod mestom. Kmalu zatem se Jacob spusti v vladno zaroto, ki vključuje prepovedano drogo in skrivne eksperimente na vojakih. Da ne bo pomote; tudi izvirnik je ciljal na podobne motive protivladnih zarot, le da je te subtilno zapakiral v unikatno mešanico podob iz lynchevske nočne more in zelo grafičnega body-horrorja na ravni Cliva Barkerja. Pričujočemu remaku to niti približno uspe in obtiči na ravni podpovprečnega TV-trilerja s cenenimi posebnimi učinki, grdo vizualno podobo (film je dobesedno predoziran s filtri rumene in zelene barve) ter nekaterimi ikoničnimi trenutki iz originala, ki pa tokrat izpadejo prej komično kot pa strašljivo. Nasploh se zdi, da si je remake zgolj sposodil najbolj bizarne sekvence iz originala in jih vkomponiral v dolgočasno in predvidljivo zgobo, ki se ne zna odločiti, če bi bila politični triler ali psihološka strašljivka. Na koncu ni nič od tega; je zgolj nezanimiva zmeda, ki ne deluje kot samostojni izdelek, še manj pa kot remake originala, saj privlačnost in večnost le tega očitno ne razume najbolje. Škoda časa.