Napovedi novih poglavij uveljavljenih filmskih franšiz so že vrsto let zaradi čezlužniškega neizmernega pohlepa, njihovega osupljivo nekompetentnega razumevanja duha zapuščine prehodnikov in pogostega vsiljevanja političnih / buditeljskih agend pospremljene s skepticizmom. Prey, predzgodba kultne ZF grozljivke Predator iz leta 1987, je bila prav tako zaznamovana z močnimi dvomi, saj so bili (z izjemo prvega in morebiti drugega dela) vsi filmi o vesoljskem stvoru Predatorju izredno šibke kvalitete. Film je postavljen leta 1719 v gozdove in na prerije ameriškega zahoda; Naru, mlada bojevnica iz indijanskega plemena Komančev, skuša v strogo patriarhalnem okolju, kjer moški veljajo za lovce, ženske pa za matere, zdravilke in gospodinje, dokazati, da je vredna pozicije zunaj strogih plemenskih norm, vendar brez uspeha. Toda ko pleme začne ogrozati skrivnostni nezemeljski stvor, se Naru odločno spusti v krvav in brutalen boj za preživetje. Prey je brez dvoma daleč najboljši film o Predatorju po prvem delu, ki gledalca prepriča z ravno pravšnjo mero suspenza, groze in pristne človeške drame, se dotakne nekaterih družbenih vprašanj (npr. vloga ženske v skupnosti, ki prisega na starokopitno tradicijo, problematika nasilja novoselcev nad indijanskimi plemeni) ter se uspe držati pokonci brez pretiranega zanašanja na nostalgijo oz. slavo predhodnika. Film prav tako uspe predstaviti odločne in neustrašne bojevnice, ki ni zgolj cenen model za razprodajo načel modernega kvazifeminizma, ampak ženska z všečnimi karakteristikami in močno prezenco, še posebej po zaslugi odlične igre akrobatske Amber Midhunter. Izdelek resda ni brez napak; zgodba je dokaj predvidljiva in v zadnji tretjini pridobi elemente kičastega superherojskega spektakla, prav tako pa se zdi, da bi lahko nekatera družbena vprašanja obravnaval bolj poglobljeno. A glede na količino sramotne navlake, ki jih v zadnjih letih predstavljajo nadaljevanja / prezgodbe filmskih uspešnic, je Prey ena od svetlih izjem, ki sledi duhu slavnega izvirnika, hkrati pa franšizi tlakuje trdno pot v prihodnost.

Aprila 2022 se je scenarist in režiser TI West vrnil na velika platna v velikem slogu in sicer s prebrisanim, duhovitim in domiselnim slasherjem X o skupini amaterskih porno filmarjev, ki med snemanjem novega celovečerca na osamljeni podeželski kmetiji naletijo na psihotične kmetavzarje in njihove lačne aligatorje. Film je postregel z visoko mero suspenza, odličnih igralskih predstav, živahnega dogajanja in hkrati domiselno prepletel retro stil 70. let ter estetiko eksplotacijskih mesarij tipa The Texas Chainsaw Massacre in Saw. Vendar pa je bil pričujoči film zgolj začetek bistveno večjega projekta, saj je West imel v načrtu kar trilogijo filmov, ki se “nadaljuje” s predzgodbo Pearl, ki v ospredje postavlja življenje naslovne zlikovke v najstniških letih; Pearl (Mia Goth v svoji življenjski vlogi) ob koncu 1. svetovne vojne odrašča na odmaknjeni kmetiji z invalidnim očetom in avtoritativno materjo, hkarti pa sanja o trenutku, ko bo lahko obrnila hrbet temu mizernemu vsakdanu in postala filmska zvezda. Pearl bi najlažje opisali kot premeteno in namerno kičasto imitacijo hollywoodskih melodram in klasičnih muzikalov s skoraj klišejsko zgodbo o mladem dekletu iz kmetov, ki se skuša polastiti svojega koščka ameriških sanj; zato ne preseneča, da je film napolnjen z atraktivnimi plesnimi in pevskimi točkami, katere spremlja pompozna glasba ter teatralna igra, vendar pa ta idiličnost skoraj vedno vodi do istega cilja – brutalnega nasilja in neobčutljive morbidnosti. In četudi zgodba glavne junakinje poteka po preverjeni pripovedni liniji, West to “predvidljivost” začini z nonšalantnimi satiričnimi podtoni in roganjem iluziji ameriških sanj, ki uničijo družinske in moralne vrednote. Seveda pa je uspeh pričujočega filma treba pripisati oskarjevski predstavi Gothove, ki svojemu liku vnese potrebno globino in kompleksnost, kar je razvidno predvsem v fenomenalnem sklepnem monologou, kjer Pearl postane lik, do katerega čutimo enako mero zgražanja kot tudi sočutja. Pearl je tako film, ki na vseh nivojih preseže svojega predhodnika in postreže z eno najbolj unikatnih gledaliških izkušenj letošnjega leta.