Britanska psihološka srhljivka Caveat režiserja in scenarista Damiana Mc Carthyja ne zapravlja časa in gledalcu nemudoma daje vedeti, s kakšnim izdelkom ima opravka; dolgi in počasni kadri mladega dekleta, ki tava po prostorih razpadajoče hiše in komunicira z neko nevidno nadnaravno silo preko strašljive lutke zajca z miniaturnimi bobni ter temačna ambientalna glasba so dovolj efektni, da uspejo nemudoma vzpostaviti moreče vzdušje brez odvečnih dialogov in melodramatičnih trikov. Zgodba filma je preprosta; klatež Isaac, ki trpi za delno izgubo spomina, sprejme nenavadno delo skrbnika Olge, mladega dekleta s hudimi psihičnimi težavami, ki živi v zapuščeni hiši na majhnem podeželskem otočku. Ob prihodu Isaac sprejme cel kup nenavadnih pogojev, med drugim mu je prepovedano hoditi v določene predele hiše, hkrati pa mora na sebi ves čas nositi jopič, na katerega so priklenjene verige. Kot je moč pričakovati, se v hiši začnejo kmalu odvijati nenavadni dogodki, ki postopoma razkrijejo grozljivo skrivnost, povezano z Olgino propadlo družino. Caveat ni klasična grozljivka za širše občinstvo. Ravno nasprotno; gre za film, ki črpa grozo preko izvrstno dostavljenih strašljivih prizorov in zadušljive klavstrofobične atmosfere (večina filma se odvije v notranjosti razpadajoče hiše), hkrati pa z domiselnimi triki, subtilno glasbeno podlago in prepričljivimi praktičnimi učinki prikuje gledalca pred ekran in ga drži v napetosti vse do zadnje sekunde. Ob tem velja opozoriti, da Caveat od gledalca zahteva ogromno potrpljenja; tempo zgodbe je počasen, vzdušje izrazito morbidno, liki pa skorajda abstraktno zasanjani in brez normalnih človeških emocij, zato se zna zgoditi, da komu film ne bo blizu, saj ta ne želi biti ugajati oz. je njegova primarna naloga, da gledalca spravi v nelagodje. Caveat je filmska poslastica za tiste, ki hrepenite po drugačnih grozljivkah.

Zdi se nenavadno, da si režiser in scenarist Christopher Hatton, ki je bil dosedaj znan predvsem po tretjerazrednih akcijskih filmov in ZF smeti, za svoj najnovejši projekt izbere ambiciozno (in docela fiktivno) interpretacijo dogodkov, ki naj bi navdihnili znamenito pesnitev Krokar ameriškega pesnika in pisca kratke proze Edgarja Allana Poeja. Gotska srhljivka Raven’s Hollow predstavi Poeja kot odločnega mladega kadeta vojaške akademije West Point, ki s skupino tovarišev med terensko vajo zaide v skrivnostno mesto Raven’s Hollow, katerega pretresajo brutalni umori lokalnih prebivalcev, za kateri naj bi stala mistična pošast po imenu Krokar. Glede na absurdno premiso se zdi, da je film Raven’s Hollow že vnaprej zagotovljen katastrofa, vendar pa Hattonov poskus kombinacije gotske kriminalke in nadnaravne trilerja ni napačen in izpade kot povsem neškodljiva žanrska zabava. Tisto, kar film najbolj odlikuje, je prepričljiva gotska atmosfera, ki nekoliko spominja na Burtonovo klasiko Sleepy Hollow ter privlačna scenografija, pohvaliti pa je treba tudi igralske predstave, še posebej Williama Moseleyja v glavni vlogi mladega Poeja, ki idealno ohranja ravnotežje med militaristično odločnostjo ter emocionalno vihravostjo občutljivega umetnika v nastajanju. Film prav tako nakaže, da (vsaj delno) razume bistvo literatove temačne poetike in se domiselno poigrava z ugibanji, kaj je navdihnilo mladega poeta k pisanju krokarjevske balade, pa četudi okvirna zgodba ni pretirano globoka ali kompleksna. Filmu pa žal krepko spodrsne v zadnji tretjini, ko postreže z nekaj resnično obupnimi posebnimi učinki in generičnim končnim spopadom, ki vso atmosferičnost in suspenz od prej nonšalantno ignorira. Raven’s Hollow je tako napol spodobna grozljivka, ki pa bi lahko bila mnogo več.