Uvodne minute filma The Eternal Daughter lahko gledalca zmotno prepričajo v to, da bo priča še eni grozljivki o strašljivih graščinah, njenih duhovih ter nerazčiščenih travmah iz preteklosti. Julie, dokumentarna filmarka in njena ostarela mama (obe odigra znova odlična Tilda Swinton) prispeta v odmaknjen podeželski hotel, ki je večino dneva obdan v debelo plast megle, iz notranjosti sob pa je ponoči moč slišati nenavadne zvoke, pa četudi se zdi, da v hotelu razen dvojice ni nikogar. Tekom bivanja skuša Julie dokumentirati materine izpovedi, ki so med drugim vezane tudi na preteklost hotela, hkrati pa premagati težko ustvarjalno blokado, ki je posledica njene nespečnosti in vznemirjenja, da za zidovi hotela tiči grozljiva skrivnost. The Eternal Daughter ni grozljivka, vsaj v klasičnem pomenu besede ne; v prvi vrsti gre za sofisticirano in starošolsko psihološko družinsko dramo z elementi gotskega trilerja. Režiserka in scenaristka Joanna Hogg se bolj kot na suspenz in cenene trike zanaša na atmosferičnost in počasno razvijanje že tako dovolj minimalistične zgodbe z majhnim številom nastopajočih in ponavljajočimi prizori dnevne rutine glavnih junakinj. Ta drzen pristop se ji bolj ali manj obrestuje; film je namreč napolnjen z bogato gotsko atmosfero, ki ni podkrepljena zgolj z izvrstno vizualno podobo, ampak predvsem z odlično zvočno podlago, kjer glasbo nadomestijo vsakdanji, vendar v kontekstu filma srhljivi zvoki premikanja pohištva, otroškega smeha, šepetanja, oddaljenega kričanja in sprehajanja po praznih hodnikih. S tega vidika je film podoben kultni grozljivki The Shining, saj tudi tokrat hotel postane živ organizem, ki postopoma vpliva na čustvene proces v glavah glavnih junakinj, Hoggova pa obenem servira grenko zgodbo o tem, kako vplivi staršev vplivajo na njihove potomce. Zaradi specifičnega načina pripovedovanja The Eternal Daughter film pričakovano ni za vsakogar; njegovo namerno monotno ponavljanje scen, izredno počasen tempo in zanašanje na tisto, kar je očem nevidno, bo marsikaterega gledalca zmotilo ali celo uspavalo. Zato bo Hoggin film v prvi vrsti pisan na kožo tistim, ki sedmo umetnost ne (zgolj) gledajo, ampak tudi občutijo.

Argentinski šoker When Evil Lurks je bil že ob izidu pospremljen z enako hvaležno kot tudi zoprno oznako najstrašnejšega filma leta 2023. Tudi če poskušamo odmisliti pogosto pretirane odzive kritike in občinstva na določeni film, v tem primeru omenjena drzna oznaka venomer ostaja zasidrana v gledalčevi podzavesti. Film, ki navdih črpa tudi iz elementov južnoameriškega magičnega realizma, je postavljen v odročno vasico, kjer brata Pedro in Jaime odkrijeta trohneče telo grozljivo iznakaženega in morbidno debelega možakarja, katerega naj bi obsedel demon z namenom vnovične manifestacije. Ko brata poskušata neuspešno odvreči obesedenega možakarja, ta izgine neznano kam in kmalu sta celotna vas in bližnje mesto tarči množičnega demonskega napada. When Evil Lurks ponuja zelo unikaten koncept že pošteno zlajane teme demonske obsedenosti, hkrati pa se spogleduje z grozljivimi klasikami kot so Evil Dead, The Night of the Living Dead in The Thing; glavni adut film je njegova močna nepredvidljivost in subtilni pristopi do dostavljanja šokov, ki so izvedeni premišljeno ter ne zgolj z namenom, da puščajo gledalca odprtih ust. Avtentična igra, dober tempo, močan suspenz, kompleskna zgodba in konstantno obračanje žanrskih klišejev na glavo nedvomno sestavljajo unikatno izkušnjo. In tudi ko film prestopi v šibkejše momente (druga polovica filma je morebiti preveč formulaična in se trudi razlagati stvari, ki zgodbi odvzamejo nianso privlačnega misterija), gre še vedno za eno od boljših grozljivk letošnjega leta. Če je film strašljiv, je seveda stvar debate, toda težko mu je odreči ambicije, izogibanje žanrskim klišejem in odličnega občutka za stopnjevanje napetosti dogajanja. When Evil Lurks je diaboličen film, ki se ne boji šokirati.