Kaj pričakovati od filma z naslovom Cocaine Bear? Najverjetneje ne filma, ki delno temelji na resničnih dogodkih, toda najnovejši celovečerec režiserke Elizabeth Banks temelji na absurdnem pripetljaju iz leta 1985, ko je ameriški črni medved zaužil velikanske količine kokaina, odvrženega iz letala preprodajalcev mamil nad gozdovi zvezne države Tennessee. Resnična zgodba je kakopak tragična, saj je nesrečni medved preminul (zaužil naj bi za okoli 34 kilogramov kokaina), toda Cocaine Bear je zamišljen kot divja komedija zmešnjav z elementi pustolovskega trilerja in ultranasilne eksplotacijske grozljivke. Okvirni zaplet ostaja isti, vendar pa se Banksova razposajeno prepustis ekscesnemu pretiravanju in se niti ne pretvarja, da je njen namen natančna rekonstrukcija resničnega dogodka. Film sledi različnim likom (preprodajalci mamil, policisti, deček in deklica, dekličina mama, gozdna čuvajka), ki se po spletu okoliščin znajdejo bodisi na lovu za izgubljenim kokainom bodisi na begu pred pobesnelim medvedom, na poti do cilja pa ne manjka raztrganih okončin, potokov krvi, teatralna igranja ter dogodkov, ki nonšalantno kljubujejo zakonom fizike ali kakršnikoli realni podlagi. Z drugimi besedami; Cocaine Bear je film, ki ima ogromno potenciala za katastrofo, vendar pa Banksova celotno izkušnjo zapakira v izredno gledljivo, dinamično, hudomušno nasilno in predvsem za počit smešno farso, ob kateri bo gledalcu malo mar za pretiravanja in nelogičnosti. Navkljub skromni karakterizaciji je večina likov všečnih (tudi žal že pokojni Ray Liotta v svoji zadnji vlogi, krivično pa bilo spregledati očarljivo psihotičnega naslovnega kosmatinca), akcijski prizori so razvesljujoče pretirani, šale povečini nasmejijo, živahen tempo in konstantna dinamika pa poskrbijo, da film mine, kot bi mignil. Cocaine Bear je naslovu primerno naspidirana, obešnjaška in krvavo zabavna farsa, ki jo to, da se pri dostavljanju norosti ne drži nazaj, venomer rešuje pred padcem v povrečje.

V današnjem času vse manj inovativnih filmskih eksperimentov, ki so namenjeni zgolj hitri molži denarja, je osvežujoče naleteti na naslov kot je Renfield. Gre namreč za komično grozljivko, ki posvoji klasično izročilo kultnega vampirskega romana Dracula britanskega pisca Brama Stokerja in ga vstavi v moderne čase ter svoj fokus usmeri na raziskovanje razmerja, ki ga pri prejšnjih adapatacij romana nismo bili deležni; razmerja med vampirskim grofom in njegovim pomočnikom Renfieldom, ki je bil dosedaj obravnavan zgolj kot stranski lik oz. kot lik, katerega namen je bil zgolj pokazati tragične posledice, ki jih doživi človek pod Drakulovim nadzorom. Kot že rečeno, je Renfield postavljen v moderna čase, ko se skuša naslovni junak po skoraj 90 letih prinašanja žrtev za svojega gospodarja od njega odločno distancirati in okusiti življenje normalnega državljana. Sodeč po premisi smo gledalci pričakovali, da se bo film na duhovit način loteval prikaza toksičnega odnosa med Drakulo in Renfieldom in to do določene mere doseže z izredno pozitivnimi rezultati; Nicolas Cage kot Drakula je naravno idealna izbira in se vlogi zastrašujočega, vendar še vedno sadistično zabavnega vampirja prepusti v celoti, medtem ko mu ob strani stoji simpatični Nicholas Hoult. Njuna bizarna kemija, odštekani dialogi in predvsem Cagova pričakovano teatralna igra predstavljajo daleč najboljše dele filma, ob katerih se bodo gledalci na ves glas smejali in kričali. Škoda le, da film v obstoječo zgodbo vstavi še povsem nepotrebno, dolgočasno in obupno predvidljivo stransko štorijo, kjer se Renfield poveže z mlado policistko, ki želi spraviti na kolena kriminalni sindikat, odgovoren za smrt njenega očeta. Že okvirni zaplet je nekaj, kar smo videli že najmanjk stokrat, toda film z njim ne naredi dobesedno ničesar in se zadovolji s površinsko izrisanimi liki, prisiljenimi čustvenimi vložki in skorajšnjo popolno odsotnost humorja. Še več; ta del filma se s kung-fu supeherojskimi prizori in neumnimi enovrstičnicami zdi popolnoma nevmesen in gledalcu namesto užitka prinese frustracijo. Nasploh se zdi, da Renfield ni zmožen izkoristiti zanimivega potenciala in se zadovolji zgolj z občasnimi humornimi vložki, risankastim nasiljem ter naslanjanjem na Cagevo nastopaštvo. Precejšnje filmsko razočaranje.