Črna komedija s primesjo slasherja Bodies Bodies Bodies se oklepa koncepta, ki ga je med drugim popularizirala Agatha Christie s kriminalnim romanom Ten Little Indians; skupina posameznikov se zbere na neki lokaciji, zgodi se umor, nakar temu sledijo še drugi umori, med preživeli pa začnejo naraščati nezaupanje in posledično paranoja. Tokrat so v ospredju zgodbe mladi privilegiranci iz večinoma premožnih družin, ki se zberejo v razkošni vili na zabavi, a ko izbruhne hudo neurje, se skupina preseli v notranjost in sklene preganjati dolgčas z igranjem igre, kjer je nekdo izbran za morilca, medtem ko ostali udeleženci igrajo vlogo žrtev in mu skušajo ubežati. A nedolžna igra kmalu postane resničnost, saj enega od druščine najdejo pokončanega z mečem, temu pa sledi še kopica trupel, preživeli pa imajo zgolj eno nalogo; najti morilca pred nastopom jutra. Bodies Bodies Bodies s svojim besednjakom, popkulturnimi referencami in nenazadnje tudi z družbenim komentarjem cilja na mlajšo publiko, saj skozi obračanje klišejev žanra slasherjev razkriva širšo sliko generacije, ki med drugim ni sposobna samostojnega življenja, je obsedena z ohranjanjem elegantnega videza v javnosti, objavlja imbecilne selfije na Tik Toku ter hodi na zmenke s starejšimi tipi preko Tinderja, povrhu tega pa ima nerazčiščene konflikte in je redko sposobna govoriti resnico. Filmu režiserke Haline Reijn je treba šteti v plus, da razume ciljno publiko, katero bo s solidno mešanico suspenza in črnega humorja nedvomno uspela zaposliti za slabo uro in pol, kolikor film traja. Resda pa se je upravičeno vprašati, če se bodo mladi res identificirali s skupino enako narcisoidnih, razvajenih in privilegiranih osebkov, ki so povrhu tega še strašansko zoprni. Odgovore je prej ne kot da. Film pa ima še to težavo, da zunaj kroga tiktokerjev in spletnih influencer ne bo nikogar pretirano navdušil; kot grozljivka je zgolj zmerno napet, hkrati pa zna s humorjem ter nekaterimi monologi zveneti nekoliko pridigarsko, da o tem, da večina likov v filmu ni pretirano zanimivih ali všečnih, niti ne govorimo. Kot triler za nezahtevno najstniško občinstvo je Bodies Bodies Bodies povsem spodobna zabava, tisti, ki pa pričakujete nekaj več, pa iščite uteho pri starošolski klasiki Scream.

Metaslasher Scream je daljnega leta 1995 predstavljal malo revolucijo znotraj žanra grozljivk, saj je šlo za nekakšen film znotraj filma oz. subtilna parodija na slasherje, zapakirana v slasher. Tvegan eksperimet je uspel in zaplodil celo serijo bolj ali manj nepotrebnih nadaljevanj, ki so skušala z neprestanim sklicevanjem na meta komentarje upravičiti svoj obstoj, hkrati pa je sprva povsem preprosto zgodbo zakomplicira do absurdni skrajnosti. Franšiza je lansko leto doživela dno z obupnim, cenenim in s pokroviteljsko politično korektnostjo nasičenim Scream (v bistvu gre za peti del v franšizi, vendar pa je talent hollywoodskih kravatarjev ta, da se požvižgajo na kronološko jasnost in namesto tega raje ustvarjajo zmedo), zato pričakovanja ob novem nadaljevanju niso bila ravno visoka. Pravzaprav je bil prejšnji film tako zanič, da franšizi ni preostalo nič drugega kot zgolj pot navzgor in na veliko srečo se je zgodilo ravno to; Scream 6 ni zbolj zadovoljiva nadgradnja predhodnika, ampak hkrati tudi najboljše nadaljevanje v (pre)dolgi franšizi, ki uspe držati gledalca v napetosti z idealno kombinacijo suspenza, groze, črnega humorja in emocij, hkrati pa se poigrava z zanimivimi idejami, še posebej ko briše mejo med napadalcem in žrtvijo. In napadalec je znova ikonični Ghostface, ki tokrat mori po New Yorku, žrtvi pa sta znova Sam Carpenter (za katero se je izkazalo, da je biološka hčerka morilca Billyja iz prvega filma) in njena sestra Tara. Kot slasher je film nepričakovano dober, saj odlično izkoristi menjavo lokacije in postreže z nekaterimi daleč najboljšimi prizori v franšizi (npr. pokol na metroju), hkrati pa okvirni zgodbi daje dovolj čustvene teže, da je gledalcu mar za glavni junakinji. Filmu se nekoliko bolj zalomi pri raziskovanju tematik kot so prebolevanje travme in soočanje s temno platjo svoje osebnosti, saj se jih dotakne zgolj površinsko, še bolj moteči pa so metakomentarji, ki so resda zaščitni znak franšize, vendar se na tej točki že pošteno ponavljajo. Nekatere gledalce bi morebiti zmotil za lase privlečen razplet in par nesmiselnosti, toda kot celota je Scream 6 eno redkih nadaljevanj v franšizi, ki upravičijo svoj obstoj.