Franšiza metaslasherjev Scream je bila dosedaj na desetletnem počitku, hollywoodski kravatarji pa so jo kakopak v svoji obupani želji po hitrem zaslužku znova obudil na sebi značilen način; četrto nadaljevanje, lenobno naslovljeno kar Scream, si nadene moderno preobleko in vsebinsko prilagodi aktualni MeToo / Black Lives Matter (oz. kateremkoli aktivističnem gibanju, ki je popularno ta teden), hkrati pa skuša pihati na dušo dolgoletnim oboževalcem franšize z metanjem cenenih nostalgičnih sladkorčkov. Rezultat je temu primerno klavrn; Scream je daleč najslabše nadaljevanje nadaljevanje v franšizi, ki skuša na vsak način obujati spomine na slavo kultnega prvega filma, vendar pa ga bolj kot naravni razvoj zgodbe ter poglobljenosti likov zanima pihanje na dušo publiki, ki obožuje, da so dandanes filmi (pre)nasičeni s puhlimi družbenimi komentarji o ženski (pre)moči in pomembnosti ohranjanja rasne / spolne raznolikosti, poleg tega pa se še obregne ob toksično obnašanje oboževalcev, ki se – po prepričanju Hollywooda, ki nikoli ne premore niti kančna samorefleksije – sproži ob kakršnikoli “progresivni” preobrazbi njim ljube franšize. Scream, ki se znova vrti okoli zamaskiranega morilca, ki ustrahuje mesto Woodsboro in preganja naše stare znance in (znova obupno dolgočasne in puste) nove like, je film, ki jezdi na valu patetične filmske politične korektnosti, pri tem pa se nesramno podela na zapuščino predhodnikov in postreže s naravnost žaljivo obravnavo nekaterih priljubljenih likov. A tisto, kar film najbolj pokoplje, je nesmiseln metakomentar, za katerega ni docela jasno, ali bi ga morali jemati resno ali kot popolno ironijo; film, ki venomer mežika občinstvu, da nima razloga za obstoj, namreč slej ko prej pripelje gledalca do spoznanja, da izgublja časa. 

Potem ko je Scream 3 franšizo istoimenskih metaslasherjev pahnil v območje tistega, iz česar se je slavni izvirnik iz leta 1996 odkrito norčeval, njen krik obmolknil za dobro desetletje. A ker imamo opravka s Hollywoodom, ki ne zna odnehati – še posebej pri dobičkonosnih franšizah – je Scream leta 2011 dobilo tretje nadaljevanje Scream 4, ki znova predstavlja kolaboracijo med režiserjem Wesom Cravenom ter scenaristom Kevinom Williamsom, film pa se odvija na 15. obletnico umorov v mestu Woodsboro, kjer zdaj odrasla Sidney Prescott predstavlja svojo avtobiografsko knjigo o edini preživeli tarči pokola, njena prisotnost pa s seboj prinese tudi vrnitev ikoničnega morilca z masko, ki znova seje grozo med prebivalci mesta. Scream 4 predstavlja močan korak naprej za franšizo, saj se uspe vrniti h svojim “koreninam”, kar pomeni, da Craven in Williams znova na duhovit in prebrisan način prepletata žanrska pravila slasherja in satirični metakomentar, ki se v skladu z modernimi časi med drugim dotika posameznikove odvisnosti od interneta in hlepenja po spletni slavi, hkrati pa se roga kreativni praznini velikih filmskih studijev, ki v želji po hitrem dobičku do onemoglosti izčrpava franšize in jih nakopiči z obrabljenimi formulami ter klišeji. Scream 4 je prav tako z vidika nadaljevanja zgodbe o Sidney Prescott in ostalih znanih junakih (novinarka Gale Weathers, policist Dewey) deluje bistveno bolj organsko in naravno kot predhodniki, odlika filma pa je tudi ta, da se povečini osredotoča na življenja omenjenih likov, zato gledalcu ni potrebno zapravljati časa z novimi liki, ki so tudi tokrat pusti in dolgočasni. Scream 4 je tako daleč najboljše nadaljevanje v franšizi, vendar se to skorajda sesuje v zadnji tretjini z izredno za lase privlečenim in neumnim končnim razpletom ter akcijskim klimaksom, kjer film znova postane tisto, iz česar se je v osnovi norčeval. Scream 4 bo tako v prvi vrsti zadovoljil apetite oboževalcev franšize, ki so že zdavnaj izgubili vero vanjo, vendar pa niti pod razno ne pričakujte tega, čemur ste bili priča v prvem delu.