Glede na hollywoodsko obsedenost s kovanjem dobička je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo tudi franšiza slasherjev Scream, ki si je sicer zgradila popularnost z roganjem ravno omenjenim obsesijam velikih studijev, postala tisto, kar je na začetku parodirala. In Scream 3 je že pred uradnim izidom predstavljal recept za neprijetno gledalsko izkušnjo; pogoste spremembe scenarija (včasih tudi na samem prizorišču snemanja), močna zasedenost urnika večine glavnih igralcev ter odsotnost scenarija Kevina Williamsona so bili znaki za zaskrbljenost in žal so se ti izkazali za realno nevarnost. Scream 3 je namreč bleda senca tistega, česar smo bili gledalci priča v kultnem prvem in celo na določenih mestih tudi v drugem delu; satirični metapodtoni, po katerih franšiza slovi, so tokrat potisnjeni močno v ozadje, namesto tega pa je več pozornosti namenjene ponavljajočim akcijskim prizorom ter pretirano zapleteni in nekoherentni zgodbi, ki je bolj zaposlena s tem, da v gledalca meče številne preobrate, pa četudi so ti pogosto nesmiselni. Nasploh se zdi, da je Scream 3 močno usmerjen v šlepanje na vplivno nostalgijo prvega dela kot da pa bi gledalcu ponudil naravni razvoj že obstoječe zgodbe. Ideja, da se film odvija na prizorišču snemanja tretjega dela Stab, kjer začne igralsko zasedbo ustrahovati znani zamaskirani morilec, ni slaba in na trenutke se zdi, da se film spogleduje s tonom, ki smo ga od franšize vajeni, toda teh trenutkov je žal premalo, da bi popravili nasplošno precej mlačen vtis. Ko gledalec ugotovi, da je Scream 3 zmes dolgočasa in zmede, je jasno, da je pri pričujočem filmu šlo nekaj hudo narobe. In tudi ko režiser Wes Craven s svojo koordinacijo deluje nezainteresirano in naveličano, postane še bolj jasno, da je Scream 3 zgolj bleda, neizrazita in dolgočasna različica tega, kar nas je nekoč vzpodbujalo k smehu in kričanju.

Leto 2016 je bilo za Ameriko v političnem smislu vsekakor prelomno; nepričakovana zmaga republikanskega kandidata Donalda Trumpa nad medijsko favoritko Hillary Clinton je državo pahnil v stanje popolne ideološke razdvojenosti, ki traja še danes. Na pogorišču za mnoge spornih predsedniških volitev je več kot očitno vzklila psihološka srhljivka Tilt, ki sicer najbolje funkcionira kot vpogled v problematično psiho bodočega sociopata, ki postopoma postaja tisto, proti čemur se sprva bori. Glavni junak filma je namreč brezposelni dokumentarist Joseph (odvratno mikavni Joseph Cross), ki po manjšem uspehu s filmom o revoluciji fliperjev pripravlja svoj naslednji veliki projekt; dokumentarni pamlfet o razgradnji ameriških sanj ter iluziji kapitalizma in potrošništva. Toda njegov ustvarjalni navdih prekine ženina nepričakovana nosečnost, zaradi katere začne trpeti za nespečnostjo, pogostimi napadi agresije ter vzorci obnašanja, ki močno spominjajo na hudo psihozo. Tilt je film, ki opravi zloveščo dekonstrukcijo problematičnega, toksičnega narcisoidnega človeka, pripravljenega, da nagovori svet s svojimi revolucionarnimi idejami, pa četudi ni zmožen kontrolirati nepredvidljivih dogodkov v zasebnem življenju. Drugi celovečerec Kasre Farahanija bo za nekatere gledalec odbijajoč, saj vsebuje ne ravno subtilne komentarje na račun Trumpovega vzpona na oblast, ki sprva delujejo nevmesno, vendar pa tvorijo širši družben komentar o tem, kako lahko obsedenost pogoltne človeka in ga prisili k izvajanju odvratnih dejanj. Film se lahko pohvali tudi z dobrimi igralskimi predstavami, fenomenalno temačno atmosfero ter potrpežljivim tempom, ki gledalca nagradi s šokatnim preobratom. Tilt je tako film, ki bi zaradi močne politične note marsikaterega gledalca odbil, kar je do določene mere razumljivo, toda kot celota gre še vedno za odrasel in napet psihotriler, ki ponudi srhljiv vpogled v srce teme.