Ironija nanese, da je v filmskem žanru grozljivk vse redkeje moč najti izdelke, ki bi uspeli prestrašiti gledalca – četudi bi grozljivke v prvi vrsti morale početi ravno  to – in ga živčno mrcvariti. Ravno zato smo gledalci še toliko bolj hvaležni, ko se pojavi grozljivka, ki ji gre širjenje strahu / groze odlično od rok in The Ritual je izvrsten primer tega. Kombinacija psihološkega trilerja in pustolovske grozljivke sledi formuli o izletu štirih mestnih fantov, ki se izgubijo v gozdovih nekje med Švedsko in Norveško in kmalu postanejo tarča neke nevidne nadnaravne sile, s tem pa je na riziko postavljeno njihovo prijeteljstvo in skrite zamere. Film prepričljivo izriše osrednje štiri junake in jim da dovolj globine, da se gledalec z njimi čustveno poveže, k še večji dramatičnosti pa prispeva motiv krivde, ki nekatere like pahne v še hujšo bitko za preživetje. Prav tako velja pohvaliti dejstvo, da glavni junaki niso klasični butci iz filmskih grozljivk, ki sklepajo eno neumno odločitev za drugo, ampak pogosto razmišljajo dokaj racionalno oz. vsaj glede na ekstremnost situacije, v kateri se znajdejo. Kar pa je najpomembnejše; The Ritual je na trenutke izredno napet in strašljiv film, ki mrcvari tako glavne like kot gledalce z briljantnim suspenzom in prepričljivo temačno atmosfero neskončnih gozdov, katerim ni videti ne konca ne kraja. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da se film proti koncu spremeni film o pošasti in s tem izniči nekoliko strašljivosti, prav tako pa zadnji kadri pustijo zgodbo rahlo nedorečeno. Navkljub temu je The Ritual učinkovita grozljivka o preživetju v divjini, ki je ne velja zamuditi.

Predelave filmskih klasik skoraj vedno pomenijo slabo novico, še posebej zaradi tega, ker se le teh lotevajo neizkušeni režiserji in pocarji z minimalno znanja o tem, kaj je izvirnik naredilo tako edinstvenega in nepozabnega. In podobni dvomi so nas spremljali, ko so najavili predelavo kultne italijanske grozljivke Suspiria, katero bo režiral italijanski filmar Luca Guadagnino, ki je pred tem navduševal kritike s tenkočutno romantično dramo Call Me By Your Name. Verjetno ni treba poudarjati dejstva; Suspiria je namreč izdelek, ki ne potrebuje predelave, še posebej ne takšne, ki jo lahko ogrozi Hollywood s svojimi sebičnimi prsti in golo željo po zaslužku. Povrhu tega pa je izvirnik neprekosljiv v svojem kričečem stilu in mojstrski režiji Daria Argenta, ki je iz navidez klišejske zgodbe o prestižni plesni šoli, katero vodi zbor čarovnic ustavil nekaj elegantnega in provokativnega. Tudi v predelavi imamo opravka s podobnim zapletom, vendar pa ta predstavlja zgolj majhen del ambiciozne, močno simbolistične umetniške vizije, ki jo je Guadagnino prikazal na velikem platnu. Suspirio bi težko označili za klasično predelavo, saj bi s tem filmu delali veliko krivico; Guadagnino namreč ne želi dlakocepsko slediti duhu in stilu originala, ampak postreči z nečim, kar nosi predvsem njegov avtorski pečat. Zato ne preseneča, da je dogajanje tokrat prestavljeni v mračni Berlin, obdan zgolj z dežjem, snegom in političnimi nemiri na mestnih ulicah. Ne preseneča, da Guadagnino že znano zgodbo obarva s zelo subtilnimi političnimi toni, kjer plesna šola oz. čarovniški kult simbolizirata rojevanje ženske emancipacije ter seksualne svobode, ki se izraža preko čudovito izpeljanih plesnih točk. Navkljub mračnemu okolju je film čudovito posnet in zmontiran, sanjske sekvence so kratke, udarne in napolnjene z večplastnim simbolizmom, ne manjka pa tudi brutalnega nasilja in mnogih srhljivih podob, ki gledalca pošteno prestrašijo. Ne pozabimo še omeniti odlično igralsko zasedbo, kjer zablestita predvsem Swintonova in Dakota Johnson, srhljivo atmosferično glasbo, prepričljiv prikaz tesnobnega vzdušja v Berlinu za časa slovitega zidu ter močan umetniški naboj, ki naredi zgodbo kompleksno in namenjeno mnogim interpretacijam. Suspiria je zgovoren dokaz, kaj se zgodi, ko predelavo kultnega filma v roke dobi filmar, ki ve, kaj hoče in pri tem upa tvegati.