Naslov Halloween Ends, ki predstavlja (bojda) sklepno poglavje v franšizi Halloween oz. dostavi dolgo pričakovani spopad med Laurie Strode (Jamie Lee Curtis) in psihopatskim morilcem Michaelom Myersom, je nekoliko smešen, saj če smo se česa naučili v zadnjih dveh desetletjih, je to, da se nobena uspešna filmska franšiza ne zaključi, vsaj dokler ta zagotavlja zadovoljiv finančni zaslužek. In če je Halloween Kills zaradi pomanjkanja pravega zaključka v očeh gledalcev pustil grenak priokus, je Halloween Ends imel toliko bolj zahtevno dvojno nalogo; spoštljivo zaključiti zgodbo dveh najbolj ikoničnih likov v franšizi in hkrati oboževalce prepričati, da se je čakanje na epilog izplačalo. Tisto, kar pri pričujočem filmu najbolj preseneti, je njegova ambiciozna smer; fokus filma namreč ni na morilcu Myersu in njegovih brutalnih usmrtitvah, ampak predvsem na prebivalcih mesta Haddonfield, ki se štiri leta po masakru nikakor ne uspejo znebiti “prekletstva” Michaela Myersa. Na medicinski način bi rekli, da je mesto okuženo z incidenti nemotiviranega nasilja, nepojasnjenih samomorov in drugih brutalnih nesreč; med slednje spada tudi mladenič Corey, ki v tragični nesreči ubije otroka in je v očeh javnosti stigmatiziran kot “ubijalec otrok”; njegova odrinjenost od družbe pa privlači Laurino vnukinjo in tudi samo Laurie, katero meščani še vedno dojemajo kot soodgovorno za pokole v mestu. Ideje, s katerimi se pričujoči film igra, so vsekakor drzne, vendar pa so uspešno realizirane napol; Halloween Ends sklene polno nenavadnih in tveganih odločitev, ki bodo razjezile marsikaterega oboževalca franšize, še posebej ta, da je Myers glavnino filma prisoten zgolj v ozadju in nima zelo malo vpliva na potek zgodbe. A glavni problem filma je v tem, da je preveč ambiciozen in da so teme, ki jih obravnava, preveč kompleksne, da bi jih lahko uspešno stlačil v en sam film. Na srečo pa film uspe dostaviti izredno brutalen in katarzičen epilog, še posebej po zaslugi izvrstne Curtisove, ki je še vedno v vrhunski formi. Halloween Ends je površen, vendar zadovoljiv epilog nekega obdobja, ki vnaša nekaj svežine v žanr slasherjev, kar pa lahko deluje zelo odbijajoče za občinstvo, na katerega cilja.

Halloween (2018), direktno nadaljevanje istoimenske klasične grozljivke iz leta 1978 režiserja Johna Carpenterja, je navkljub začetnemu skepticizmu uspelo dostaviti dostojno žanrsko zabavo, ki je uspela zadovoljiti tako dolgoletne oboževalce klasike kot tudi mlajšo generacijo ljubiteljev grozljivk. Halloween Kills predstavlja nadaljevanje filma iz leta 2018 in se odvija takoj po njegovem zaključku; Laurie Strode s svojo hčerko in vnukinjo (neuspešno) ubije Michaela Myersa in je zaradi težkih poškodb odpeljana v bolnišnico, Myers pa se (znova) uspe rešiti in kreniti na morilski pohod po Haddonfieldu. Že po uvodnih kadrih je razvidno, da je pričujoči film obtičal v nekakšni shizofreni poziciji izdelka, ki želi biti tesno povezan z duhom Carpenterjevega filma, hkrati pa se podrediti apetitom mlajše publike, ki bolj kot vzdušje in suspenz ceni neprestano akcijo, gravž in obsceno prelivanje krvi. Uspeh je temu primerno polovičen; režiser David Gordon Green na več mestih prepričljivo podoživi ne zgolj duh, ampak tudi mnoge ikonične scene iz izvirnika in jim dodati nekaj globine ter kompleksnosti, hkrati pa se z zapletom, kjer prebivalci mesta Haddonfield krenejo na lov za Myersom in s svojimi nepremišljenimi dejanji ustvarijo še večji kaos, dotika zanimive ideje, da je Myers ne zgolj personifikacija zla, ampak nekakšen medium, ki svoj nerazumljen sadizem in potrebo po nasilju prenaša na ljudi okoli sebe. Škoda le, da film te ideje razvije na dokaj površen in poenostavljen način, zaradi (pre)hitrega tempa in močnega osredotočanja na konstantno akcijo pa zanimivejši deli zgodbe ostanejo nerazviti ali pa kar na lepem prezrti. Oboževalce izvirnika bo zmotilo tudi to, da je lik Laurie Strode tokrat precej v ozadju (Jamie Lee Curtis se v filmu pojavi za slabe četrt ure) in da zaradi ekscesnega prelivanja krvi film izgubi na napetosti ter s tem postane preveč podoben sodobnim generičnim slasherjem. Na srečo Halloween Kills ni povsem zgrešeno nadaljevanje, saj še vedno ponudi vznemirljivo zgodbo, dobre igralske predstave, ikonično glasbo, ponekod značilno temačno vzdušje ter nekaj zanimivih novih interpretacij že dodobra znane štorije o Michaelu Myersu. In glede na to, kako kriminalno zanič so lahko nadaljevanje klasičnih grozljivk, je Halloween Kills (zaenkrat) še čisto spodobna nadgradnja legende o klavcu iz Haddonfielda.