Rob Zombie se s svojimi filmskimi grozljivkami ni nikoli izkazal kot mojster žanra, toda kljub temu se zdijo oznake, da je nesposoben filmar, pretirane in neupravičene. Zombie se je v svoji “filmski karieri” morebiti res pogosto podajal v vode, katerim ni bil kos (dva remaka klasike Halloween), vendar pa se je za svoje napake (skoraj) odkupil s svojim verjetno najboljšim filmom The Lords of Salem. Okultna nadnaravna grozljivka se odvija v znamenitem ameriškem mestu Salem, ki je najbolj poznano po zloglasnih čarovniških procesih v 17. stoletju. Glavna junakinja zgodbe je radijska DJ-evka Heidi (Sheri Moon Zombie), ki nekega dne v roke prejme nenavadno vinilno ploščo skupine Gospodarji Salema, s tem pa postane tarča satanističnega kulta potomk čarovnic, ki so izgubila življenja v salemskih procesih. The Lords of Salem je izdelek, s katerim se Zombie izkaže kot povsem kompetenten filmar, ki zna spraviti skupaj obvezne sestavine za dobro grozljivko; namesto ekscesnega prelivanja krvi, otročje vulgarnih dialogov ter eksplotacijskega gravža se Zombie tokrat posveča grajenju prepričljive temačne atmosfere in unikatne vizualne izkušnje, ki posvoji zapuščino baročne arhitekture ter satanistične ikonografije. Slišalo se bo nenavadno, toda v pričujočem filmu uspe Zombie gledalca celo prestrašiti, ne da bi se pri tem zatekal k cenenim trikom (bučna glasba in nenadni skoki v kamero), hkrati pa je občudovanja vredno to, da se filmar ne odpove cenzuri in brezkompromisno vztraja pri svoji drzni, četudi za marsikoga problematični viziji. Resda vsebini filma primanjkuje nekaj globine in tudi Zombie se ne trenutke ne uspe docela odpovedati hitrim šokom, toda The Lords of Salem ves čas plava nad gladino in postreže z nečim, kar bi lahko označili kot izredno solidna grozljivka.

Filmske grozljivke oz. še posebej slasherji so nas v zadnjem času razvadile z natančno obrazloženimi motivacijami morilcev za svoja okrutna dejanja. Četudi takšen pristop prinese zgodbi nekaj globine (odvisno tudi od tega, če so motivi smiselni), jo hkrati oropa tiste zastrašujoče skrivnostnosti, ki zna človeku zlesti pod kožo bistveno močneje kot še tako sprevržen motiv. Dober primer tega je legendarni slasher Halloween, kjer osrednji klavec Michael Myers ubija brez pravega razloga in ravno ta karakterna nejasnost ga še danes ohrani za enega najbolj strašljivih zlikovcev vseh časov. Na podobno vižo igra tudi slasher The Strangers, ki ne bi mogel imeti bolj preproste zgodbe; mlad par se po poroki svojega prijatelja pripelje v počitniško hišo sredi gozda, kjer kmalu po njunem prihodu na vrata potrka dekle, ki išče nekoga po imenu Tamara, temu pa sledi brutalno obleganje trojice zamaskiranih psihopatov. In zakaj omenjeni klavci napadejo mladi par? Odgovor je preprost; ker sta bila pač doma. The Strangers je film, katerega osrednji zaplet nima globjega motiva, kar bodo nekateri interpretirali kot posledica leno spisanega scenarija, spet drugi pa bodo uživali v skrivnostnosti, ki jo ponuja. A tudi če odsotnost globjega konflikta potisnemo ob stran, je pričujoči film še vedno izredno prepričljiv pri grajenju moreče in temačne atmosfere, kot struna napetega suspenza in nekaterih resnično zastrašujočih prizorov psihološkega mrcvarjenja osrednjih dveh likov. Slednja bi sicer lahko bila nekoliko bolj razvita (mnogo motivov za dejanja v njunem življenju sploh ni pojasnjenih), vendar pa je dirka za preživetje (in s časom) preveč napeta in razburljiva, da bi gledalca zmotile šibkejše točke filma. The Strangers je dokaz, da je včasih strah pomembnejši od smisla.