Halloween je ena najslavnejših grozljivk vseh časov, ki je tlakovala pot modernemu slasherju in zaplodila nešteto bolj ali manj povprečnih nadaljevanj ter predelavo Roba Zombieja, letos pa smo deležni obuditve franšize z novim poglavjem, ki predstavlja neposredno nadaljevanje izvirnega filma. Še več; režiser in soscenarist David Gordon Green je dobil blagoslov od samega Johna Carpenterja, ki je za film prispeval glasbo, skrbel pa je tudi za to, da bi gledalci dobili dostojno nadaljevanje zgodbe o serijskem morilcu Michaelu Myersu, ki se po 40. letih čepenja v psihiatrični bolnišnici vrne v rodno mesto, da bi dokončno obračunal z ostarelo in paranoično Laurie (Jamie Lee Curtis). Haloweeen (iz leta 2018) je dostojno nadaljevanje 40 – letne mojstrovine, ki zvesto sledi njenemu duhu in se ji na mnogim mestih subtilno pokloni, hkrati pa morilsko odisejado vnese v modernejše čase, četudi z mešanimi rezultati. Gordon Green uspešno posvoji Carpenterjev občutek za stopnjevanje napetosti in ustvari nemalo izredno efektivnih in strašljivih prizorov, za piko na i pa poskrbi tudi izvrstna glasba. Škoda le, da se film ne more upreti klišejem sodobnih grozljivk kot so ceneni nenadni skoki pred kamero in nekatere nelogičnosti, zgodba pa je najbolj šibka na ravni razvoja likov, ki so – z izjemo Laurie – precej dolgočasni. Halloween torej niti pod razno ne dosega predhodnika, vendar pa je dovolj efektivna grozljivka za ljubitelje žanra.

Ko prvič ugledamo glavnega junaka trilerja The Passenger, introvertiranega mladeniča Randyja, ki je zaposlen v bližnji restavraciji s hitro prehrano, je jasno, da ima v življenju prisotno veliko praznino; zbegan, zaprt vase, nesamozavesten in popolnoma pasiven pri sprejemanju nizkih udarcev s strani sodelavca, ki ga iz gole hudobije prisili, da poje star hamburger. Vse to pa sproži nenavadno reakcijo s strani njegovega drugega sodelavca, starejšega čistilca Bensona, ki iznenada oborožen vkoraka v restavracijo in hladnokrvno ustreli vse zaposlene… razen Randyja. Ta se z ubijalcem odpravi na vožnjo po mestu, ki mine v znamenju sprevrženih psiholoških igric in brutalnega nasilja. The Passenger je preprosta, hitra in nepričakovano učinkovita srhljivka, ki vse svoje adute polaga v nenavadno kemijo med glavnima junakoma; na eni strani prestrašeni in mlečnozobi Johnny Berchtold, na drugi pa impulzivni, gostobesedni in nepredvidljivi Kyle Gallner. Oba igralca svoje delo izvrstno opravita in držita film tudi takrat, ko se zdi, da ta ni povsem kos svojim ambicijam in hkrati ni zmožen zakrpati vseh lukenj in nerešenih zapletov, ki jih zgodba pusti za sabo. Sicer se zdi, da režiser Carter Smith (nazadnje je lani presenetil z enako bizarno grozljivko Swallowed), cilja na prikaz zrcalne slike osebnosti glavnih junakov, ki sta tako ali drugače zaznamovana s travmami iz preteklosti (kar film sicere obrazloži zgolj napol) in se vsak na svoj način spopadata z njimi; eden preko pasivnega sprejemanja udarce, drugi pa preko impulzivnega ravnanja, žaljenja in nasilnega vedenja. S tega vidika je film uspešen, saj uspe približati oba glavna junaka (tudi po zaslugi odličnih igralcev), hkrati pa ohraniti visoko mero suspenza in občutka nepredvidljivosti. Kot že omenjeno; film namerno ne pojasni celotnega ozadja zgodbe, kar posledično vodi do zoprnega občutka, da je Smithov sicer kompetentno narejen celovečerec zgolj napol skuhan. A za vse, ki od filma pričakujete dobro uro in pol dolgo napeto dirko s časom, je The Passenger več kot idealna izbira.