Filme, ki so posneti z majhnim proračunom in še manjšo ekipo, je treba ocenjevati nekoliko drugače od “običajnih” celovečercev, za katerimi stojijo masovni studii. Ta pogled je treba vzeti v zakup ob ogledu psihološke srhljivke Metamorphosis; proračun filma je skromnih 350 tisoč dolarjev, posnet pa je bil v roku meseca dni za časa pandemije Covid-19 na eni sami lokaciji z zgolj dvema glavnima igralcema Gilom McKinnneyjem in Natasho Krishman. Temu primerno ima film sila preprosto zgodbo; zakonca, ki doživljata čustveni brodolom, poiščeta zavetišče pred vsakdanjim kaosom na odročnem otočku v upanju, da bosta v samoti uspela zakrpati luknje v njunem odnosu. A kmalu se izkaže, da je žena zgolj pasivna figura, ki mora stoično prenašti emocionalne izbruhe svojega moža, ki začne tekom bivanja na otoku doživljati srhljivo preobrazbo, ki je vse prej kot naravna. Metamorphosis je film, primeren za bolj potrpežljivo publiko, ki zna bolj kot jasno fabulo ceniti vzdušno atmosfero, suspenz ter enigmatično pripovedno linijo. S tehničnega vidika je film – glede na skromen proračun – odličen; režiser in scenarist Alex Smoot uspe vzpostaviti morečo temačno atmosfero, podkrepljeno z nekaterimi resnično zastrašujočimi prizori ter visoko mero suspenza, hkrati pa se poslužuje domiselne uporabe zvoka, ki postane bolj učinkovit pripovedovalec kot dejanski dialogi med glavnima junakoma. Nič slabša nista glavna igralca, ki svoje delo opravita povsem solidno, še posebej Krishmanova v dokaj psihično in fizično zahtevni vlogi. Kjer se bo večina gledalcev s filmom shajala, je pri sami vsebini, ki ni nujno slaba; uporaba skoraj popolne tišine v prve četrt ure filma kaže na to, da Smoot od gledalca pričakuje, da nekatere dele zgodbe interpretira sam, s čimer ni nič narobe. Težava zgolj nastane, ko osrednji konflikt (zakonska kriza) nima dovolj teže, da bi pustil boljši vtis; po eni strani je sicer jasno, kaj se dogaja, po drugi pa tudi ne, ker film ne ponudi dovolj sledi za lažje razumevanje dogajanja. Bi Metamorphosis z večjim proračunom ponudil tudi boljšo gledalsko izkušnjo? Mogoče da, mogoče pa tudi ne. A navkljub rahli vsebinski zmedi bo film pisan na kožo tistim, ki radi trenirajo svoje male sive celice.

Četudi nova predelava kultne nadnaravna grozljivke It o klovnu Pennywisu (Bill Skarsgaard), ki terorizira skupino najstnikov iz mestece Derry, ni predstavljala žanrskega presežka, je bila vseeno dovolj zabavna, šarmantna in napeta mladinska dogodoviščina za kvalitetno preganjanje dolgčasa. Strašljivka je postala velika komercialna uspešnica, vendar pa je bilo njeno nadaljevanje praktično neizogibno, saj je film pokrival zgolj polovico Kingovega več kot 1500 strani dolgega romana. It: Chapter Two se odvija 27 let po prvem delu in znova združi člane nekdanje skupine najstniških izobčencev. Ta se mora vrniti v mesto Derry, saj to pretresajo novi brutalni umori, za katerimi stoji psihopatski klovn Pennywise. Glavna odlika pričujočega filma je hkrati tudi njegov najpomembnejši element; predstaviti odrasle različice najstnikov iz prvega filma in preko njih obuditi občutke tovarištva, požrtvovalnosti in medsebojne navezanosti. To filmu uspe brez težav, saj prvoligaši kot so James McAvoy, Bill Hader, Jessica Chastain in James Ransone odlično posvojijo karakteristike svojih junakov, med njimi pa vlada odlična kemija, kar vodi do mnogih presenetljivo čustvenih in tudi zabavnih trenutkov.  Žal pa filmu močno spodrsne, ko mora opraviti glavno poslanstvo vsake dobre grozljivke; prestrašiti gledalca. Tudi prvi film ni bil pretirano strašljiv in včasih že rahlo otročji, njegovo nadaljevanje pa vse to dvigne do maksimuma s cenenimi posebnimi učinki in klišejskimi preobrati. Nekatere gledalce bo verjetno zmotilo tudi to, da film na več mestih posveča svojo pozornost zgodbam stranskih likov, ki jih potem iz neznanega razloga popolnoma ignorira in pusti nerazrešene. Nasploh se zdi, da je It: Chapter Two tiste vrste film, ki mu mnogo stvari v enaki meri uspe kot tudi spodleti; po eni strani uspe na topel in zabaven način predstaviti odrasle junake iz prvega filma in njihove odnose, po drugi strana gledalca bombardira s cenenimi in nedomiselnimi ekscesi. Na srečo pa gre za zadovoljivo sklepno poglavje o zgubah mesteca Derry.