Miniserija It je poskrbela za konstantne nočne more vsakogar, ki je odraščal v 90. letih. In to z dobrim razlogom; zgodba, posneta po istoimenskem romanu Stephena Kinga, se namreč vrti okoli skupine najstnikov, ki med odraščanjem v mestu Derry v 60. letih postanejo tarča ubijalskega klovna Pennywisa, ki ga je mojstrsko upodobil Tim Curry. In sedaj je po dobrih 27. letih napočil čas, da se zlovešči klovn predstavi novi generaciji s filmom, ki pokrije zgolj polovico obsežne Kingove knjige oz. obdobje, ko skupina najstniških izobčencev med poletnimi počitnicami odkrije, da je za številna izginotja otrok v mestu Derry odgovorno starodavno zlo v podobi Pennywisa (Bill Skarsgard), ki na simbolni ravni predstavlja most med nedolžnostjo otroškega sveta in krutostjo sveta odraslih. Nova filmska adaptacija je enako zvesta kot tudi svobodna adaptacija Kingovega romana, ki obsega skoraj 1500 strani, vidnejša razlika pa je ta, da se film v celoti odvija v 80. letih in tako vključuje veliko popkulturnih referenc. Te začudoma niso nadležne in odlično učinkujejo znotraj očarljive kombinacije mladinske komedije o odraščanju ter surrealne strašljivke tipa A Nightmare on Elm Street, kjer je meja med resničnostjo in nadnaravno grozo zelo tanka. S tehničnega vidika je It v vseh pogledih pričakovano boljši od miniserije (kar je sicer nepravična primerjava), vendar pa je glavna odlika filma ta, da uspe s pomočjo odličnega ansambla mladih igralcev ustvariti všečne like in vzpostaviti prepričljivo medsebojno kemijo, zaradi katere je gledalec še bolj čustveno vpleten v zgodbo, ko ta postane vse bolj mračna in nasilna. Osvežujoča je tudi predstava Skarsgarda, ki se premeteno distancira od Curryjeve intrepretacija klovna in namesto tega postreže z bolj temačnim in sadističnim potretom ikoničnega zlikovca Pennywisa. Škoda le, da film kot grozljivka ni pretirano strašljiv oz. bo verjetno prej stresel najstniško občinstvo, medtem ko se bodo odrasli večkrat zalotili pri smehu, saj so mnogi prizori po hollywoodsko sentimentalni in privlečeni za lase. Toda kljub majhnim napakam je It več kot uspešna nadgradnja miniserije, ki bo strašila in zabavala mlado in staro.

Grozljivka The Transfiguration se dotika že pošteno prežvečene tematike vampirizma na izredno zanimiv način; tokrat vampirji niso prisotni v fizični obliki, ampak kot produkt psihične bolezni. Žrtev le te je osamljeni in vase zaprt mladenič Milo, ki skupaj s svojim bratom odrašča v nevarni soseski, polni drog in kriminala, edino razvedrilo pa mu predstavlja gledanje filmov in branje knjig o vampirjih. Njegova fascinacija pa prestopi zdravo mero, ko začne čutiti obsesivno potrebo po pitju krvi in sčasoma se transformira v t.i. “človeškega” vampirja. The Transfiguration je grozljivka, ki strahu ne črpa iz elementov nadnaravnega ali gnusnega, temveč skuša gledalcu približati motive vampirizma na nenavadno prizemljen, skorajda realističen način. Vampirji tokrat niso krvosesi v črnih oblačilih in z našiljenimi zobmi, ampak zadržan mladenič, ki povrhu tega vzpostavi romantično razmerje do vrstnice, kar film ponese v vode “vampirske” uspešnice Twilight, le da tokrat ni sledu o krvosesih z bleščicami in poenostavljenih romantičnih nezgodah. Film tako ne skopari z močnimi udarci po gledalčevem licu; bolj kot se Milo zaljubi v dekle, bolj se v njemu prebujajo želje po pitju krvi in ubijanju. The Transfiguration ni film, ki bi želel gledalcu ugajati in mu ponuditi enostavne rešitve konfliktov, v katerih se znajdejo glavni junaki, izrazita mračnost, počasni ritem ter roganje vampirskim klišejem pa naredijo iz filma nekaj, kar ne bo pihalo na dušo vsakega gledalca. A tisti, ki pogrešajo več drznosti in eksperimentiranja v sedmi umetnosti, bodo nad pričujočim filmom vsekakor navdušeni.