Dobre grozljivke je vse težje najti in pogosto se zgodi, da čast omenjenega žanra vsako leto ubranijo mali naslovi kreativnih in drznih filmarjev, med katere spada Adam MacDonald, ki je že pred leti prepričal s pustolovsko srhljivko Backcountry, letos pa je brez dvoma zadel še enkrat v polno s psihološko strašljivko Pyewacket. Zgodba filma je preprosta; jezna najstnica Leah po prepiru s svojo materjo zbeži v gozd in s pomočjo nenavadnega rituala obudi duh čarovnice, ki ji nemudoma obrne življenje na glavo. Pyewacket v sebi skriva veliko nadnaravnega ozadja, vendar pa je fokus filma na boleče realističnem prikazu disfunkcionalnega odnosa med materjo in hčerjo, kateri ne uspeta najti skupnega jezika in to posledično vodi do razbitja že tako dovolj načetih družinskih odnosov. Emocionalni del filma je prepričljiv zavoljo odličnih igralskih predstav Nicole Muňoz in Laurie Holden, svoj delež pa še prispeva čudovito zastrašujoča atmosfera enako skrivnostnih kot nevarnih gozdov, ki pod lepim površjem skrivajo nevidno zlo, ki preži na glavno junakinjo. MacDonald, ki je sicer mojster izpostavljanja dvojnosti narave, tokrat črpa grozo iz človekove notranjosti, hkrati pa ponudi iskren vpogled v famozno najstniško tesnobo. Ta skozi venomer napet in strašljiv film postavlja vprašanje, če je glavna junakinja res tarča nadnaravnih sil ali pa gre za posledice njenega gorečega verovanja v moč starodavnega rituala. Pyewacket je prava poslastica tako za oboževalce nadnaravnih grozljivk, ki so se naveličali komercialnega pofla, hkrati pa bodo nad filmom navdušeni tudi tisti, ki od grozljivke pričakujejo to, da jih prestraši.

Pogosta tematika filmskih grozljivk je travma oz. prikaz tragičnih posledic, ki jih ta pusti na posamezniku in Dark Nature vsekakor spada v to kategorijo filmov. Zgodba se vrti okoli skupine žensk, ki se v okviru terapije premagovanja travm iz preteklosti odpravijo v gozdove na t.i. vikend preživetja. Brez telefonov, brez komunikacije z zunanjim svetom in brez jasnega cilja. Ena od članic je tudi Joy, ki je pred šestimi leti ubežala nasilnemu partnerju, vendar pa nikoli ni uspela docela premagati travme in je še vedno prepričana, da ji partner sledi na vsakem koraku; ravno zato ne preseneča, da je prva v skupini, ki ugotovi, da se v gozdovih skriva nekaj zloveščega, kar preži na njihove najgloblje strahove. Dark Nature, celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Berkley Brady znova dokazuje, da je prihodnost žanra grozljivk v ženskih rokah, saj Bradyjeva s prepričljivo izrisanimi liki, odličnim igralskim ansamblom ter dobrim občutkom za suspenz in vzdušje nemudoma prikuje gledalca za ekran in ga drži v napetosti vse do zadnje sekunde. Pohvalno je predvsem to, da Dark Nature grozo črpa iz tistega, kar je očem nevidno ali pa obstaja zgolj v posameznikovi psihi, zato je celotno zgodbo filma moč razumeti kot metaforični spopad človeka s svojimi najglobjimi strahovi. S tega vidika je film precej podoben klasiki The Blair Witch Project, pa četudi je v zadnji tretjini psihološka groza materializirana v krvoločno (in rahlo generično) pošast. Navkljub napakam pa je Dark Nature več kot zadovoljiv prvenec režiserke, za katero upamo, da bomo v prihodnosti še slišali.