You Won’t Be Alone (2022)

Rating: 8 out of 10.

Motiv čarovništva je v filmskih grozljivkah (podobno kot vampirizem) prisoten že od njenih začetkov v 20. letih prejšnjega stoletja. In četudi so bile v filmih čarovnice povečini obravnavane kot diabolične ženske z nadnaravnimi močmi, se je skozi desetletja tudi ta trend začel naglo spreminjati in čarovništvo je v filmih postalo simbolična žrtev represije patriarhalnega režima, ki je v ženskah, ki niso sledile vlogi ubogljivih in molčečih mater, videl “nevarno” drugačnost, katero je potrebno v kali zatreti. Slednjemu razmišljanju sledi tudi celovečerni prvenec avstralskega filmarja makedonskih korenin Gorana Stolevskija z naslovom You Won’t Be Alone. Unikatna kombinacija folk grozljivke in psihološke drame je postavljena v 19. stoletje sredi makedonskega višavja in sledi mladi Neveni; ta že kot otrok postane žrtev čarovniškega uroka, zaradi katerega je prisiljena živeti sama v odročni gorski jami, kot najstnica pa v družbi ostarele čarovnice, krene na dolgo potovanje po makedonskem podeželju, kjer nekega dne umori kmetico in z nadnaravnimi moči prevzame njeno podobo. You Won’t Be Alone je vsebinsko kompleksen film, ki obravnava dve še danes zelo aktualni problematiki; skozi prikaz Neveninega življenja med ljudmi razgalja mučen položaj žensk v represivnem in pogosto nasilnem patriarhalnem okolju, hkrati pa se dotika destruktivnega odnosa hčerke do matere čarovnice, kjer ločnica med ljubeznijo in sovraštvom ni docela razvidna ali pa je sploh ni. Obe problematiki pa povezuje notranji konflikt glavne junakinje, ki želi postati del človeškega okolja, vendar pa hkrati ne uspe docela pretrgati vezi s svojimi čarovniškimi koreninami. Čeprav so tovrstne teme v grozljivkah pogosto prisotne, jih Stolevski obravnava na unikaten, domiseln in brezkompromisno brutalen način; z dialogi in monologi, posnetimi v starem makedonskem narečju, izvrstno naturalistično igro ter vzdušno fotografijo, ki gledalca potopi v enako mistični kot nasilni podeželski svet. Ker pa gre za t.i. art-house produkt, velja opozoriti, da je You Won’t Be Alone za ogled precej naporen zalogaj, saj od gledalca zahteva ogromno zbranosti, film pa je hkrati začinjen s sila počasnim tempom, pogostimi monologi, nekje na polovici pa tudi postane dogajanje rahlo ponavljajoče. Te napake sicer niso usodne in so bolj odvisne od gledalčevega okusa, saj kot celota You Won’t Be Alone predstavlja prav posebno izkušnjo, ki bo filmskih gurmanom več kot pisana na kožo.

Ragmork (2019)

Rating: 7 out of 10.

Dobrodošli nazaj v svetu filma, kjer manj pomeni več. Ragmork režiserja in scenarista Erica Widinga še ena v vrsti nizkoproračunskih grozljivk, posvečenih estetiki in nekonvencionalni pripovedni niti t.i. art-house filmov, ki so zadnja leta v sedmi umetnosti presenetljivo močno zastopani. Pričujoči film ima sicer dokaj standardno zgodbo o zadržanem Viktorju, ki potihem preboleva boleče travme iz otroštva, zato nekega dne preprosto pusti službo in se odpravi v zapuščeno družinsko hišo v ruralnem področju Ohia. Tam trči ob čudaškega Ragmorka, katerega po spletu nesrečnih okoliščin tudi umori, kmalu zatem pa Viktorja začnejo mučiti nenavadne nočne more ter agresivni napadi neznane nadnaravne sile, za katero bi se lahko skrival pokojni Ragmork. Widingovemu filmu se pozna pomanjkanje proračuna, kar pa ni nujno nekaj slabega; s črno-belo fotografijo, skromnimi lokacijami, nenavadnimi artističnimi učinki ter ekonomičnostjo dogajanja resda na trenutke deluje amatersko, vendar pa ravno zaradi svoje nizkoproračunske narave daje nekaj, kar v filmih pogrešamo; pristnost in strast. Ragmork prepriča potrpežljivega gledalca z domiselnimi triki strašenja, fantastično glasbo, ki sestoji iz atmosferičnega black metala, zloveščim vzdušjem ruralnega okolja ter presenetljivo dobrimi posebnimi učinki. Enako močna je tudi igra glavnega igralca Tima Novotynja, ki uspe s širokom spektrom čustev zadovoljito zajeti konfuznost glavnega junaka ter njegovo ujetost v bizarni svet halucinacij, nasilja in avtodestrukcije. Filmu se sicer poznajo napake mnogih nizkoproračunskih izdelkov; nekateri igralci so rahlo leseni, včasih so umetniški filtri nekoliko preveč ceneni, zgodba pa nekoliko razvlečena in bi bolje učinkovala v obliki kratkometražnega izdelka, kar je še posebej očitno v zadnji tretjini, ko dogajanje zapade v rahlo nadležno ponavljanje enih in istih trikov. Ragmork je navkljub napakam presenetljivo gledljiv izdelek za tiste, ki jim ustreza estetika art-house bizarščin.