Januarja letos so kratkemu animiranemu filmu Mickey Mouse, Steamboat Willie iz leta 1927, ki je svetu predstavil lik legendarnega Mikija Miške, potekle avtorske pravice, zato je film pristal v javni domeni. To je bil tudi glavni razlog, da je režiser Jaime Bailey sklenil posneti prvo grozljivko, v kateri Miki Miška nastopa kot psihopatski morilec, kar sovpada s trenutnim trendom oživljanja pravljičnih junakov in priljubljenih otroških likov v bolj temačni in nasilni luči. Ravno zato od takšnih filmov, kot je The Mouse Trap, ni mogoče pričakovati veliko, saj gre povečini za slabo zrežirane, spisane in odigrane zmazke, ki se naslanjajo zgolj na utrujajočo premiso, da je nedolžni otroški heroj postal sprevrženi morilec, zunaj tega pa niso sposobni ponuditi ničesar omembe vrednega. In v primeru Baileyjevega filma ni prav nič drugače; The Mouse Trap, zgodba o skupini mladih, ki se v nočnih urah pretihotapi v zabaviščni center, katerega ustrahuje neznana oseba z masko Mikija Miške, je porazno zanič film. Film, ki zunaj na trenutke privlačne vizualne podobe ne ponudi ničesar omembe vrednega; zgodba ni zgolj predvidljiva, ampak tudi slabo razvita in polna lukenj, igra nastopajočih je na ravni osnovnošolske gledališke produkcije, liki obupno klišejski, toda absolutno največji greh filma pa je pomanjkanje suspenza in akcije, ki vstopi v zgodbo šele nekje na polovici, pred tem pa je veliko časa namenjenega dolgčasu, ki bo uspaval tudi najbolj nezahtevne oboževalce grozljivk. The Mouse Trap je zgovoren dokaz, da je za dobro idejo potrebno imeti še znanje in veščine, ki to idejo pretopijo v gledljiv izdelek.

Podeželska barja so bila vedno hvaležna lokacija za grozljivko, saj njihova enako čarobna kot tudi skrivnostna prezenca pričara prav posebno atmosfero, ki venomer tiči nekje med realizmom in mističnim surrealizmom. Kako odlično izkoristiti omenjeno lokacijo pokaže skrivnostna folk grozljivka The Moor, sicer režijski prvenec Chrisa Cronina, ki ambiciozno prepleta elemente tradicionalnega filma in podžanra najdenih posnetkov, hkrati pa želi zbuditi gledalčevo pozornost s kompleksno in poglobljeno zgodbo o tragični teži izgube, prebolevanju in iskanju upanja, ki pa posameznika lahko vodi v pogubo. Glavna junakinja filma je neuspešna podcasterka Claire, ki je kot otrok priča ugrabitvi njenega najboljšega prijatelja, ki ga kasneje najdejo mrtvega. 25 let kasneje Claire kontaktira prijateljev oče, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da bo morilec njegovega otroka kmalu na prostosti, zato se v družbi raziskovalcev odpravi na potovanje do domnevno zakletega barja, kjer naj bi se nahajalo še več ostankov morilčevih žrtev. Cronin se v svojem prvem filmu trudi, da bi gledalcu pričara prav posebno izkušnjo in to mu do določene mere uspe; The Moor je namreč obogaten z izvrstno temačno atmosfero, kjer med drugim ne manjka mističnih meglic, blata, dežja, živega peska, divjih neviht in skrivnostij bitij. K še boljšemu vzdušju prispevajo tudi pristne igralske predstave in nepredvidljiva zgodba, ki obenem dostavi nekaj domiselnih preobratov, Cronin pa se tudi dobro izkaže pri serviranju strašljivih prizorov, ki niso preveč formulaični in klišejski. Toda tisto, kar pričujoči film vleče navzdol, sta njegov po polžje počasen tempo in obupna razvlečenost; The Moor traja dobri dve uri in ta dolžina ni niti približno upravičena, še posebej nekje na polovici, ko se zdi, da Cronin svoje junake (in gledalca) ujame v ponavljanje in monotonost dogajanja, ki šele proti koncu pridobi tako na akciji kot suspenzu. The Moor je po pričakovanjih film z začetniškimi napakami, toda Cronin ima pred seboj vsekakor obetavno prihodnost.