Nemški filmar Tilman Singer je že s svojim celovečernim prvencem, psihološko grozljivko Luz nakazal, da mu prija eksperimentiranje z žanrskimi konvencijami ter razbijanje ločnice med realističnim in abstraktnim, zato njegovi izdelki pogosto predstavljajo močan zalogaj za gledalca. Tudi v svojem drugem celovečercu Cuckoo ni prav nič drugače; ta se sprva odvija kot klasična zgodba o družinski odtujenosti, prebolevanju travme in najstniški tesnobi; slednjo pooseblja Gretchen (Hunter Schafer), ki se skupaj s svojim očetom, njegovo novo ženo in polsestro preseli v podeželsko mestece na Bavarskem, kjer oče priskoči na pomoč pri gradnji novega hotela pod vodstvom navidez očarljivega Königa (Dan Stevens). Gretchen, ki ne zmore preboleti smrti svoje biološke matere, skuša pregnati samoto in dolgčas z delanjem na recepciji, toda kmalu je priča številnim nenavadnim dogodkom, ki jo dajejo vedeti, da se za zidovi hotela skriva nekaj zloveščega. Cuckoo je film, ki ga je težko priporočiti s preprostimi oznakami kot sta “dober” ali “slab”, saj njegove prednosti lahko za marsikaterega gledalca predstavljajo tudi slabosti; Singerjev film je namreč zelo ambiciozen in samozavesten eksperiment, ki se domiselno poigrava z elementi nadnaravne grozljivke, ZF trilerja in psihološke drame, hkrati pa razvija večplastno in enigmatično zgodbo brez jasnih odgovorov. Glavne odlike filma so vsekakor izvrstne igralske predstave (najbolj izstopata kakopak Stevens in Schaferjeva), mikavno čudaška atmosfera, nekaj resnično strašljivih prizorov in fenomenalna uporaba zvoka in glasbe kot pripovednega motiva. Navkljub temu pa se zna zgoditi, da bo marsikateremu gledalcu abstraktnost zgodbe predstavljala frustracijo, še posebej v zadnji tretjini, ki sprva nadnaravno zamišljen zaplet prnese na območje znanstvene fantastike. A to je cena, ki jo mora sprejeti vsak filmar z neprilagojeno držo in navkljub vsemu je filmu Cuckoo nemogoče odrekati dostavljanje prav posebne gledalske izkušnje.

Britanski režiser Neil Marshall je oboževalcem grozljivk verjetno najbolj poznan po moderni strašljivi klasiki The Descent iz leta 2005, vendar pa hkrati ne velja zanemariti njegovega prvenca Dog Soldiers, ki bi ga na najbolj preprost način opisali kot krvavo zabavo za vse ljubitelje volkodlakov. Slednje pošasti so bile v žanru grozljivk – še posebej v primerjavi z njihovimi sopotniki vampirji – vedno nekoliko spregledane, kar scier ni povsem neupravičeno, saj lahko dobre filme na temo volkodlakov preštejemo na prste ene roke. Film je postavljen v škotsko višavje, kjer se skupini pripadnikov specialcev in posebnih letalskih enot SAS udeležita treninga preživetja v divjini, vendar pa se kmalu znajdejo na begu pred divjimi živalmi v človeški obliki, za katere se izkaže, da so trop volkodlakov. Dog Soldiers nima posebej izvirne zgodbe, ki si jo lahko potegnili iz praktično vsake klasične drugorazredne grozljivke iz 50. in 60. let, kar pa ni nujno nekaj slabega. Marshall vsebinsko predvidljivost opraviči z mnogimi elementi, ki so ključnega pomena za žanr grozljivk; perfektna mešanica brutalnega nasilja in atmosferičnega suspenza, živahen tempo, nekaj posrečenega črnega humorja in – kar je pri filmu z precej nizkim proračunom najbolj navdušujoče – vznemirljivi akcijski prizori, ki navkljub minimalističnemu dogajanju poskrbijo za pravo dozo vizualnega spektakla. Prav posebno pohvalo pa si zaslužijo tudi prepričljivi posebni učinki in izgled volkodlakov, ki je tudi po več kot dveh desetletij še vedno zastrašujoče avtentičen. Dog Soldiers je definicija krvave zabave, ob kateri bodo gledalci navdušeno tulili v luno.