Zadnja leta smo v žanru filmskih grozljivk priča povratku atmosferičnih folk trilerjev (Enys Men, Midsommar, The Apostle, Lamb, Men), ki se po vizualni podobi, estetiki in nekonvencionalnih pripovednih prijemih močno zgledujejo po klasikah iz 60. in 70. let, ko je omenjeni podžanr doživljal svojo kreativno renesanso. Mednje spada tudi film Starve Acre, posnet po istoimenskem romanu Andrewa Michaela Hurleyja, ki se odvija na temačnem britanskem podeželju, zavitim v meglo starodavne mistike, prepovedanih okultnih ritualov in vraževerja, ki se prenaša iz roda v rod. Film se povečini odvija na kmetiji družine, kjer oče (Matt Smith) in mama (Morfydd Clark) poskušata najti razloge za nenavadno obnašanje njunega sina, pri tem pa nehote obudita staro in zlovešče prekletstvo, zakopano globoko v koreninah podeželja. Posebnost pričujočega filma je, da ta okrivni zaplet (razlogi za sinovo agresijo) razreši že v prvi tretjini, večino časa pa nameni mističnemu in čustvenemu izletu skozi različne stopnje posameznikovega soočanja z izgubo bližnjega in prebolevanja krivde. Zgodbo poganjata izvrstni predstavi Smitha in predvsem Clarkove, ki znova dokaže, da je bila rojena za igranje v art-house grozljivkah, režiser in scenarist Daniel Kokotajlo pa uspe s fenomenalno temačno atmosfero, dobro izkoriščeno lokacijo podeželja, čudovitim izborom zastrašujoče glasbe in tematsko kompleksnostjo zgodbe ustvariti pravo poslastico za tiste, ki od filmov zahtevajo hrano za možgane. Velja opozoriti, da bodo oboževalci bolj komercialno usmerjenih grozljivk nad pričujočim filmom razočarani, saj se ta močno zanaša na omenjeno atmosfero ter serviranje strahu, rojenega iz nevidnega in travmatičnega, filmu pa ne pomaga tudi izredno počasen tempo, ki zgodbo pripelje do vrha šele v zadnji tretjini, ki med drugim tudi dostavi dobrodošle čustvene šoke. Starve Acre je tako film, ki bo podobno kot In a Violent Nature in Longlegs močno razdvojil občinstvo, saj gre za unikaten izdelek za unikatne okuse, vendar pa s tem ni popolnoma nič narobe.

Filmske trilogije se pogosto srečujejo s težavo, da njihovi sklepni filmi zaradi visokih ambicij in pričakovanj ne dosežejo nivoja kvalitete predhodnikov in temu se ne uspe izogniti niti MaXXXine, zakljkučno poglavje trilogije filmskih grozljivk X, s katerimi je režiser in scenarist TI West ustvaril izvrstne poklone nekaterim klasičnim žanrom grozljivk kot sta The Texas Chainsaw Massacre (prvi film v trilogiji, X) in Psycho (mojstrsko nadaljevanje Pearl). Pri MaXXXine je West več kot očitno črpal inspiracijo iz italijanskih “giallo” slasherjev, še bolj pa je opazen vpliv zgodnejših filmov Briana De Palme kot sta Dressed to Kill in Blow Out. Dogajanje je tokrat postavljeno v Los Angeles leta 1985 oz. v čas, ko je mesto teroriziral resnični satanistični serijski morilec Richard Ramirez, bolj znan po vzdevku Nočni zalezovalec, vrelišče pa dvigujejo tudi protesti krščanskih radikalcev, ki skušajo javnost ozaveščati o škodljivem vplivu filmske industrije na mladino. Sredi tega kaosa se znajde tudi junakinja iz prvega filma, nekdanja porno igralka Maxine Minx (Mia Goth), ki uspe dobiti prvo vlogo v nadaljevanju uspešnice The Puritan, hkrati pa postane tarča neznanca, ki pozna njeno sumljivo preteklost. MaXXXine je Westov stilsko najbolj dovršen in vizualno impresiven film; njegova osupljiva osredotočenost na vsak detajl pomaga, da se gledalec brez težave vrne v 80. leta, ko sta v popkulturi prevladovali zvezdniški blišč, seksualna revolucija in grozovit porast nasilja, vse skupaj pa je pospremljeno z izvrstnim soundtrackom največjih uspešnic tistega obdobja. Film na svojih plečih znova nosi odlična Gothova, katere lik je tokrat nekoliko bolj umirjen in manj psihotičen kot v predhodnikih, dober vtis pa pustijo nekateri stranski igralci, še posebej polizani Kevin Bacon v vlogi dvoličnega zasebnega detektiva. Zgodba je povečini polna razburljivih in nepričakovanih trenutkov, tempo filma pa je dovolj živahen, da ne daje občutka razvlečenosti in dolgočasja. Žal pa film začne izgubljati sapo v zadnji tretjini, ko West čustveno težo zgodbe nadomesti z brutalno akcijo, hkrati pa postreže s preobratom, za katerega bi si želeli, da bi bil bolje razvit. MaXXXine je film z dovolj kvalitetami, da bi ga težko označili za razočaranje, pa četudi zaostaja za odličnostjo svojih predhodnikov.