Eden od najpomembnejših elementov dobre grozljivke je vzpostavitev atmosfere; če uspe film vzpostaviti mikavno skrivnostno / temačno ozračje, v katerem se odvija zgodba, mu bo gledalec odpustil marsikatero pomanjkljivost kot je npr. predvidljiva zgodba in plitki liki. Slednje za psihološko srhljivko Dead Whisper, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Conorja Soucyja, sicer ne velja popolnoma, saj gre za izredno ambiciozen, večplasten in poglobljen film, ki pri gledalcu računa ne zgolj na pasivno spremljanje dogajanjem, ampak na aktivno čustveno izkušnjo. Že zgodba, katere osrednji motiv je prebolevanje izgube otroka, jasno cilja na gledalčevo katarzo; glavni junak filma je namreč odvetnik Elliot Campbell, ki živi v obmorskem mestu na polotoku Cape Cod in preživlja težke čase; z ženo sta pred kratkim izgubila otroka, kar je vodilo tudi do ohladitve v njunem zakonu, še posebej Elliot ni zmožen preboleti izgube in se pred kruto resničnostjo zateka v alkoholizem, vse dokler ga nekega večera skrivnostni krčmar napoti na otok, kjer se naj bi znova srečal s svojo preminulo hčerko. Tematika izgube in prebolevanja je v grozljivkah (še posebej zadnja leta) zelo pogosta in celo do te mere, da je postala nekoliko prežvečena, še posebej, če se filmi oklepajo že videnih in predvidljivih vzorcev, kar je sicer glavna napaka filma Dead Whisper. Soucy uspe vzpostaviti vzdušno temačno in skrivnostno atmosfero, ki deluje kot da bi jo vzel iz kratkih zgodb H.P. Lovecrafta, zgodbao pa hkrati pokonci držijoprepričljive igralske predstave (še posebej Samuela Dunninga) in nekaj nepričakovano elegantno zastavljenih prizorov strašenja. A kot že omenjeno; zdi se, da je Soucy preveč časa namenil stilu kot vsebini in posledica tega je, da imamo pred sabo film, ki se tako močno oklepa atmosfere in serviranja “izkušnje”, da zunaj tega ne ponudi ničesar zanimivega. Počasen tempo, pretirana pretencioznost in nasploh formulaično obravnavanje sicer večno aktualnih tematik iz filma Dead Whisper ustvarijo sicer simpatično, vendar pozabljivo izkušnjo. A če nič drugega, režiser Soucy kaže ogromno potenciala, ki ga bo – upajmo – izbrusil pri naslednjih projektih.

Osgood Perkins, sicer sin legendarnega filmskega “psiha” Anthonyja Perkinsa, se je v zadnjem desetletju uveljavil kot eno od bolj obetavnih režijskih imen v sodobni grozljivki, zato je najava vsakega njegovega novega projekta pospremljena z visokimi pričakovanji. V primeru okultne psihološke srhljivke Longlegs, so pričakovanja dosegla astronomsko raven, še posebej po zaslugi tveganega in hkrati genialnega marketinga, ki je občinstvu obljubljal enega najstrašnejših filmov vseh časov in kvaliteto na ravni kultne klasike The Silence of the Lambs. Če so omenjene znake upravičene, je stvar debate in tudi Perkinsov film se najverjetneje ne bo uspel izogniti deljenim mnenjem občinstva, vendar pa je Longlegs ena od tistih nenavadnih izkušenj, ki jo gledalec iz takšnih ali drugačnih razlogov ne pozabi. Zgodba sledi mladi agentki FBI Lee Harper (Maika Monroe), ki poseduje dar nenavadne intuicije, s katero skuša priti na sled sprevrženemu serijskemu morilcu (Nicolas Cage), poznanem zgolj po imenu Longlegs, tekom preiskave pa postane jasno, da med Lee in satanističnem klavcem obstaja močna osebna povezava. Glavni razlog, da se Perkinsov film zasidra v gledalčev spomin, je njegova fenomenalna temačna in tesnobna atmosfera, ki s počasnim tempom ter domiselno kombinacijo naravnih zvokov in glasbe ustvari svet, ki je sicer zasidran v trdni resničnosti, vendar pa hkrati spominja na nočno moro. Srce filma kakopak predstavljata Monrojeva s svojo zadržano prezenco ter naravnost diabolični Cage, ki se v filmu resda pojavi zgolj za nekaj minut, vendar pa Perksinova premetena režija in močan scenarij poskrbita, da je morilčeva grožnja prisotna v vsakem kadru. Zgodba je zamotana, napolnjena z izvirnim simbolizmom in namerno prepuščena odprti interpretaciji, kar bo zmotilo nekatere gledalce, vendar pa je ravno ta enigmatičnost čar pričujočega filma. Longlegs bo najverjetneje pridobil enako število oboževalcev kot tudi nasprotnikov, vendar pa je navalu generičnih in kreativno izropanih filmskih smeti osvežujoče videti nekaj unikatnega in provokativnega.