Woodland Grey, zmes Lynchevske surrealne nočne more in psihadelične folk grozljivke, na več mestih citira odlomke iz pravljice Janko in Metka, med drugim tudi prizor, kjer Janko in Metka v upanju, da se ne bi izgubila v gozdu, za seboj puščata drobtinice kruha. In to puščanje drobtinic je hkrati strategija, ki jo ubere pričujoči film režiserja in scenarista Adama Reiderja; v slabi uri in pol se pred gledalčevimi očmi odvija misteriozna zgodba o mladem dekletu, ki skuša preboleti dedkovo smrt s sprehodom po gozdu, vendar se pri tem hudo poškoduje, na pomoč pa ji priskočil samotarski moški, ki živi v zanemarjeni prikolici sredi gozda in čuva grozljivo skrivnost. Woodland Grey je film, katerega gledalece morebiti ne bo nikoli docela razumel, saj vse do zadnje minute ohranja visoko raven enigmatičnosti, hkrati pa je zgodba napolnjena s simbolizmom in čudaškimi elementi, zaradi katerih je težko ločiti kaj je v filmu mišljeno kot resničnost in kaj kot čista fantazija. Na tej točki se bodo gledalci razdelili na dve skupini; na tiste, ki bodo v omenjenem razvoju zgodbe videli pretenciozno artistično napihovanje in vsebinsko brezciljnost in tiste, ki jih bo bolj kot zgodba fasciniralo surrealno vzdušje in cel kup bizarnosti. A ne glede na končni rezultat je treba priznati, da Woodland Grey ni izguba časa, še posebej zaradi dobrih igralskih predstav, všečnih (pa četudi nedodelanih) likov in tudi zato, ker se potrudi zgraditi unikaten svet, zgodba pa več kot očitno poganjajo ambicije, za katere pa bi lahko rekli, da so morebiti previsoke. Težaven, konflikten, vendar hkrati fascinanten film.

Božični in novoletni prazniki na filmskem meniju obvezno prinašajo cel kup sentimentalnih prazničnih navad, ki gledalcu ogrejejo srce in duha, seveda pa se na vsake toliko časa najde tudi film, ki se ne boji rogati ne zgolj bistvu praznikov, ampak tudi verskemu izročilu, ki ga predstavljajo. The Leech je takšne vrste film; brutalno črna komedija, ki na preizkušnjo postavi potrpljenje človeka, ki zvesto sledi krščanskemu nauku potrpljenja, širjenja dobrote in nudenje pomoči tistim, ki so jo potrebni. Zgodba je preprosta; David je dobrosrčen in potrpežljiv duhovnik, ki nekaj dni pred božičem na svoj dom velikodušno sprejme par, ki je izgubil službo in streho nad glavo, povrhu tega pa še pričakujeta naraščaj. Kmalu zatem se izkaže, da je par za mirnega in ponižnega božjega služabnika pretrd zalogaj; njegova hiša se začne polniti z za duhovnika hedonističnim peklom drog, alkohola in bizarnih seksualnih praks. Davidovo samaritanstvo in vera se začneta rušiti pod težo podivjanega para in kmalu ljubezen do bližnjega zamenjata verska blaznost in nasilje. The Leech ni film za občutljive gledalce, saj postreže s politično nekorektnim, strupeno ciničnim in vulgarnim humorjem, ki pa povsem ustreza zgodbi, ki jo režiser in scenarist Eric Pennycoff želi povedati. Na prvi pogled bi lahko rekli, da želi film zgolj šokirati, vendar se pod fasado obscenega humorja skriva domiselna satira o verski zavezanosti, ki jo posameznik izrabi za potlačenje svojih najbolj primitivnih nagonov, zaradi katerih strast izbruhne v nekaj bistveno bolj uničujočega. Filmu se sicer poznajo skromen proračun in nekatere tehnične nerodnosti, prav tako pa je težko reči, da štrli iz povprečja na seznamu črnohumornih božičnih filmov. Na srečo filmu na pomoč priskoči todlična igralska zasedba, zgoščeno dogajanje, primerno skromna minutaža ter številne očarljive bizarnosti, ki bodo bolj zahtevne gledalce sigurno navdušile. Drugače povedano; The Leech je božični film za tiste, ki božiča ne marate (preveč).