Narediti film, kjer je večina osrednjih likov ostudno nesimpatičnih, je naporno delo, ki v večini primerov ne prinese zadovoljivih rezultatov. Kako tudi ne… težko je namreč pričakovati od gledalca, da ga bo zanimala zgodba z liki, ki so tako zoprni, škodoželjni, sadistični in cinični, da so najboljša družba zgolj takrat, kadar jih ni v bližini. Tako nekako bi opisali veliko večino nastopajočih v črni komediji Trash Fire; Owen je cinični nergač, ki popiva, mu je malo mar za lastno dekle Isabel, hkrati pa mu življenje grenijo bulimija, epileptični napadi ter splošno pomanjkanje pravega smisla vsakdanjika. Šele ko Isabel zanosi, se v Owenu začne nekaj premikati, kar ga celo privede do odločitve, da bo znova navezal stik s svojo odtujeno babico in grozljivo iznakaženo sestro Pearl, ki je zaradi požara v mladosti, v katerem sta tudi umrla Owenova starša, na večini telesa doživela hude opekline. Trash Fire je za ogled neprijeten film in tega tudi nikoli ne skriva; humor je izrazito črn, hudoben in poln zoprnega cinizma, liki pa – kot že nekajkrat omenjeno – povečini odbijajoči, saj nesramežljivo kažejo svoje skorajda sociopatske vzorce obnašanje ter splošni prezir do vsega obstoječega. Film režiserja in scenarista Richarda Batesa Jr.-.ja ima ogromno potenciala za negledljivo katastroto, toda njegova spretnost vzdušnega razvijanja zgodbe, sposobnost kovanja šokantnih preobratov ter serviranja zlobnega humorja so preveč na mestu, da bi film označili za slabega. Še več; za tiste, ki so vam pri srcu politično nekorektne in pikre šale, pomešane z umazano estetiko klasike Psycho, bo pričujoči film več kot idealna izbira za preganjanje dolgčasa. Odlične igralske predstave, brutalni konec in venomer prisotna samoironična narava izdelka delajo iz filma Trash Fire nenavaden, vendar mikaven užitek.

Shelley je celovečerni prvenec iranskega filmarja Alija Abbasija, ki sicer že od leta 2002 živi na Danskem, medtem ko je v svoji domovini zaradi pogosto provokativnih in radikalnih projektov žal nezaželjen. Da mu kontraverznost, brutalnost in mračnost niso tuji, potrjuje tudi že omenjeni prvenec, psihološka srhljivka o mladi romunki Eleni, ki sprejme delo gospodinje pri starejšem paru Louisi in Kasperju, ki živita brez elektrike in kakršnekoli moderne tehnologije v odročni hiši ob jezeru. Ko Louisa potoži, da je neplodna, se Elena v zameno za visoko vsoto denarja odloči postati nadomestna mati in roditi njenega otroka, toda nosečnost kmalu postane močan izziv tako za mlado dekle kot za par, ki niso pripravljeni na bizarne sanje, nenadne spremembe obnašanja, nepojasnjene bolečine in občutke, da z otrokom nekaj ni v redu. Shelley več kot očitno imitira formula Polanskijeve grozljive klasike Rosemary’s Baby in to celo do te mere, da se poslužuje enekega minimalističnega pristopa ter sugestiranja, da je groza tisto, kar je očem nevidno. V maniri Abbasijeve umazane poetike je dogajanje pogosto brutalno in neprijetno za gledalčeve oči, toda filmu je težko očitati, da ne pritegne pozornost, še posebej zaradi izvrstne moreče atmosfere, vrhunske glasbe ter odlične igre, še posebej Cosmine Stratan v vlogi Elene, do katere čutimo enako mero sočutja kot tudi zgražanja, še posebej, ko v drugi polovici filma vzpostavi sovražen odnos do nerojenega otroka. Shelley ni posebej izviren film, saj so bile Rosemaryjine prigode s satanskim plodom bolj inovativne in drzne, gledalce pa bi lahko zmotilo pomanjkanje pravih odgovorov na številna vprašanja, toda navkljub temu gre za več kot obetaven prvenec drznega iranskega filmarja.