Grozljivke | RAZGLEDANO

Pred dobrimi 20. leti je Nemčijo pretresel ostuden zločin t.i. prostovoljnega kanibalizma; 40 – letni popravljalec računalnikov Armin Meiwes je na spletnem forumu, na katerem se zbirajo ljudje s kanibalističnim fetišem, navezal stisk s 43 – letnim inženirjem in izrazil željo, da bi ga (z njegovo privolitvijo) pojedel. Dvojica se je kasneje srečala v živo in “gostijo” celo posnela na videokamero, zločin pa je bil zavoljo bizarnosti deležen velike medijske pozornosti ter navdihnil celo serijo ekstremnih grozljivk, ki so se senzacionalistično napajale z umazanimi podrobnostmi omenjene tragedije. Britansko črno komedijo Feed Me bi lahko uvrstili v to kategorijo eksplotacijskih šokerjev, saj jo je delno navdihnil Meiwesov primer; Jed po tragični smrti svoje žene pade v brezno depresije, nespečnosti in samopoškodovanja, življenje pa se mu še dodatno zaplete, ko trči ob nevrotičnega kanibala Lionela, ki mu ponudi enostavno rešitev vseh njegovih problemov; končal bo Jedovo težko življenje s tem, da ga bo pojedel. Že iz okvirnega zapleta je jasno, da Feed Me ni film, namenjen širšemu občinstvu, saj bo to izrazito črn, skorajda morbiden smisel za humor ter nesramežljivo razkazovanje gnusnosti interpretiralo kot praznoglav šok, toda ravno ta razposajenost ter nonšalantna narava filma sta njegova glavna aduta. Odlične igralske predstave, izredno prepričljivi posebni učinki ter kompetentno ohranjanje ravnotežja med gnusom in morbidno očarljivostjo so preveč očitni, da se bolj ekstremno usmerjeni gledalci ob filmu ne bi na smrt zabavali, pa četudi se bodo na več točkah znašli v dilemi, če je to, kar gledamo, mišljeno kot nekaj smešnega ali pa je naš smisel za humor že prišel v tako bolno fazo, da smo politični korektnosti in uglajenosti pokazali sredinca. Feed Me se sicer nikoli ne poglobi v ozadje osrednjega konflikta in tako deluje rahlo površinsko, njegova kombinacija gravža in smeha pa prav tako ne bodo pogodu vsakemu gledalcu. Navkljub napakam pa gre za pravo poslastico za tiste, ki si želite bolj politično nekorektne in umazano ostre komedije absurda.

Od filma s precej generičnim naslovom The Tank res ni moč pričakovati veliko in tudi okvirna zgodba ne obeta ničesar razburljivega; leta 1978 tričlansko družino preseneti novica, da je od umrlih sorodnikov podedovala zapuščeno hišo ob obali, kjer se nahaja tudi skrivnostna luknja, ki vodi v podvodni rezervoar. Kmalu zatem začne družino nekdo / nekaj terorizirati in izkaže se, da se pod hišo skriva gnezdo grozljivih pošasti. The Tank je poklon klasičnim filmom o pošastih, ki dandanes ne uspejo prepričati občinstva tako kot včasih (z redkimi izjemami), še posebej zaradi pogostega zatekanja k neprepričljivemu videzu monstrumov in cenenim posebnim učinkom. The Tank režiserja in scenarista Scotta Walkerja ima veliko “potenciala”, da bi padel v to kategorijo, vendar proti pričakovanjem se to nikoli ne zgodi; pred sabo imamo namreč zabaven, kratkočasen in nasploh kompetentno narejen žanrski izdelek, ki resda sledi preverjeni formuli in ni imun na predvidljivost, vendar pa svoje poslanstvo zabavanja občinstva opravi z odliko. Osrednji liki sicer niso pretirano globoki, vendar so hkrati dovolj všečni, da nam zanje ni vseeno, igralske predstave so več kot solidne, največja moč filma pa se skriva v njegovi prepričljivi temačni in moreči atmosferi, ki nekoliko spominja na grozljivo izročilo H.P. Lovecrafta, čeprav je film v osnovi še vedno površinska in formulaična strašljivka. Velja pohvaliti tudi izgled pošasti, ki je dokaj prepričljiv, četudi preveč spominja na napadalce iz uspešnice A Quiet Place ter nekaj vzdušnih akcijskih sekvenc. Bi film lahko ponudil več vpogleda v to, kdo so te pošasti in odkod prihajajo? Vsekakor. Ali se v filmu zgodbi karkoli šokantnega? Niti ne. Bo večina gledalcev na film hitro pozabila? Najverjetneje. Toda The Tank je še vedno povsem neškodljiva grozljivka, ki ji velja nameniti vsaj enkratno pozornost.