Grozljivke | RAZGLEDANO

Grozljivka The Last Will and Testament of Rosalind Leigh se začne z monologom naslovnega lika (glas ji je posodila legendarna Vanessa Redgrave), ki je hkrati tudi oporoka, namenjena njenemu odtujenemu sinu Leonu. Ta prispe v materino zapuščeno hišo, napolnjeno s strašljivimi kipi in drugimi starinskimi predmeti skrivnostnega izvora, kmalu pa naleti tudi na arhive njenih dejavnosti s skrivnostnim verskim kultom, katerega sledi so še vedno prisotne za stenami hiše. Režiser in scenarist Rodrigo Gudino skuša s svojim prvim in zaenkrat edinim celovečercem gledalca seznaniti s tveganim eksperimentom, saj je groza tokrat (z redkimi trenutki) posredovana preko fizične odsotnosti tistega, kar ogroža glavnega junaka. Glavnina filma je postavljenega v notranjost Rosalindine hiše in Gudino uspe maksimalno izkoristititi misterioznost in srhljivost prostora, še posebej s postavitvami strašljivih kipov, za katere včasih ni docela jasno, če so res zgolj kipi ali grozeča entiteta, ki preži na glavnega junaka. Še bolj zanimiv pa je režiserjev pristop, da zgodbo naplete okoli Rosalinde in ne njenega sina, ki je edini fizično prisoten osebek v filmu; bolj kot Leonova življenjska zgodba film zanima Rosalindin težaven odnos s sinom in njena moralna razklanost med materinsko ljubeznijo in zvestobo verskemu kultu. Film bo tako najbolj navdušil tiste, ki prisegajo na sofisticirane starošolske gotske srhljivke, medtem ko se bodo ostali gledalci najverjetneje dolgočasili ali pa bili frustrirani zaradi pomanjkanja pravih odgovorov na številna vprašanja. In slednje predstavlja največjo napako filma; Gudino preveč časa nameni monotonim sprehodom Leona skozi materino hišo in premalo tistemu, kar je bistveno. O samem verskem kultu in njegovem ozadju čaščenja kipov ne izvemo skorajda ničesar, zato gledalec nikoli ne uspe biti docela vpleten v dogajanje, saj to zanemari mnoge ključne pripovedne elemente. The Last Will and Testament of Rosalind Leigh je tako grozljivka, ki najverjetneje pri večini gledalcev ne bo pustila trajnejšega vtisa, vendar pa vsebuje dovolj močnih elementov, da bo prepričala bolj zahtevne oboževalce žanra.

Hellbender je še eden od tistih filmov, ki bi ga lahko označili za družinski projekt; režiser je John Adams, scenarij je napisal skupaj s svojo hčerko Zeldo Adams in ženo Toby Poser, ki v filmu tudi igrata hčerko in mamo. Treba je priznati, da so tovrstni “družinski” filmi vedno zaznamovani z določeno očarljivostjo ter pristnostjo, ki jo pri mnogih sorodnih produktih sedme umetnosti še kako pogrešamo in Hellbender nas v slabi uri in pol večkrat spomni na to grenko dejstvo. Film bi na preprost način opisali kot bizarno različico Carrie z elementi folk grozljivke, Lynchevskega surrealizma in celo goth videoprodukcije, saj sta glavni junakinji mladoletna Izzy in njena mama, ki živita skupaj v odmaknjeni hiši sredi gozdne divjine in skupaj igrata nekakšen melanholični glamgoth rock, poleg tega pa ju povezuje tudi temačna družinska skrivnost, zaradi katere začne Izzy hitro odraščati in spoznavati, da sta tako ona kot njena mama zaznamovana z nepojasnjenimi nadnaravnimi silami. Hellbender je film, kateremu se močno pozna, da je bil posnet za malo denarja, vendar pa je ravno ta ekonomičen, skorajda asketski pristop, dopolnjen z tesnobno retro montažo glasbenih videospotov tisto, kar izdelku daje svojevrstni šarm. Povrhu tega pa se film zaveda, da mora zavoljo omejenih finačnih sredstev svoje adute polagati v igralske predstave in kompleksno zgodbo, ki obravnava tako težavno odraščanje mladega dekleta kot tudi njen zapleten odnos z materjo. Na obeh ravneh je film bolj ali manj uspešen; igralske kreacije so za mikrofilm zelo spodobne, zgodba pa pritegne zavoljo dobro spisanih dialogov ter domiselne uporabe simbolike, seveda pa k prepričljivosti pripomore tudi to, da sta glavni junakinji tudi resnična mati in hči. Film pa prepriča tudi s privlačno fotografijo in odlično glasbo, zato je ogled obvezen za vse ljubitelje mikroproračunskih grozljivk, ki očarajo s svojo preprostostjo. Hellbender pušča veliko prostora za izboljšave, vendar je glede na vložek več kot soliden žanrski izdelek.