Glede na množični naval bolj ali manj nepotrebnih predelav filmskih klasik je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bodo čezlužniški kravatarji spomnili, da bi bilo pametno zmodernizirati kultno srhljivko Carrie legendarnega Briana De Palme. In naj bo že takoj jasno; remake Carrie nima prav nobenega razloga, da obstaja, razen tega, da skuša na hiter način pograbiti nekaj zelencev na račun filmske klasike, ki tudi po več kot 45. letih še vedno ostaja enako zloglasna, provokativna in brutalna kot ob izidu v drugi polovici 70. let z nepozabno Sissy Spacek v glavni vlogi. A če uspemo za trenutek odmisliti, da je pričujoči remake nepotreben, je pravzaprav končni rezultat presenetljivo solidna žanrska zabava; “nova” Carrie ne ponudi nobenih vidnejših odstopanj od izvirnika in zvesto sledi že poznani zgodbi o zmedeni najstniški izobčenci, ki živi skupaj s svojo versko blazno materjo, ob nastopu prvih znakov pubertete (beri; menstruacije) pa Carrie spozna, da v sebi čuva telekinetične sposobnosti. Tisto, za kar je pričujoči remake potrebno pohvaliti, so odlične igralske predstave; Chloe Grace Moretz je kot Carrie odlična zamenjava za legendano Spacekovo, nič slabša pa ni veteranka Julianne Moore kot Carriejina mater, obe igralki pa uspeta svojima likoma dodati široko paleto čustev, zaradi katerih njuni predstavi ne izpadeta kot navaden blef, ampak kot nekaj, v kar je dvojica vložila ves svoj trud in energijo. In tudi zunaj odličnih igralk je Carrie film, ki bi ga težko označili za slabega, saj vsaj delno razume, kaj je izvirnik naredilo tako legendarnega in ga kompetentno imitira. Film tako uspešno zajame ne zgolj pekel, ki ga občuti vsako neizkušeno dekle ob vstopu v puberteto, ampak hkrati poglobljeno analizira fenomen najstniške tesnobe, ki tokrat ne bi mogla biti prikazana bolj krvavo in brutalno. Carrie tako ne seže izvirniku niti do kolen (če je to sploh bilo mogoče), je pa glede na to, kako slabi ponavadi izpadejo remaki grozljivk, pravzaprav čisto solidna in zabavna strašljivka, ki bo – če že nič drugega – na primeren način predstavila klasiko mlajšemu občinstvu.

James Wan se po krajših izletih v bolj komercialne žanre (dirkačina The Fast & The Furious 7 in superherojska akcija Aquaman) z najnovejšim filmom Malignant vrača k grozljivki oz. žanru, s katerim se je proslavil in ga tudi najbolje obvlada. S svojimi prejšnjimi filmi kot so Insidious in The Conjuring je dokazal, da ga že od nekdaj fascinira simbioza pristne človeške groze in nadnaravnega, tesno povezanega z elementi fantazije in sprevrženih nočnih mor in tudi v primeru pričujočega filma ni nič drugače. Glavno junakinjo Sydney namreč pregananjajo nepojasnene halucinacije, v katerih je priča brutalnim umorom, tekom časa pa ugotovi, da je usodno povezana z morilcem, ki bi znal pojasniti mnoge luknje v njenem spominu na težavno otroštvo. Wan, ki je tekom svoje kariere večkrat odpotoval tudi v vode slasherja s klavnico Saw, tokrat kombinira trojno formulo njegovih najuspešnejših grozljivk (poleg Saw še Insidious in The Conjuring) in ustvari nekakšen hibrid nadnaravnega trilerja, surrealne strašljivke in ekstremne klavnice, ki ne odvrača pogleda od hektolitrov prelite krvi in zlomljenih kosti. Toda bilo bi krivično reči, da je Malignant zgolj film, ki skuša preko ekscesov na hiter (in cenen) način šokirati gledalca; Wan se v prvi uri filma znova izkaže kot mojster grajenja suspenza, moreče temačne atmosfere ter prepričljivo izvedenih prizorov strašenja, pa četudi se pri tem poslužuje preverjenih trikov kot so nenadni skoki v kamero in bučna orkestralna glasba. S pomočjo domiselnih gibov kamere in prepričljivih posebnih učinkov Wan ustvari enako bizaren kot tudi za gledalca mikaven svet, znotraj katerega počasi in potrpežljivo razgaljamo koščke uganke, ki privede do končnega preobrata. Slednje pa je tisto, kar bo verjetno najbolj razdelilo gledalce; preobrat, s katerim postreže Wan, je – milo rečeno – zelo bizaren in odštekan in to celo do te mere, da sta nanj možna zgolj odziva zgražanja ali pa občudovanja, da se nekdo pri zdravi pameti spomni takšne zmešnjave ekscesa in norosti. A tudi če odmislimo končni preobrat, je Malignant resda nekoliko formulaična, predvidljiva in klišejska nadnaravna strašljivka, ki pa jo pred padcem v povprečnost rešuje Wanova spretna režija, napeto vzdušje, dobre igralske predstave in že omenjene domislice, ki so preprosto preveč nore, da bi jih mirno ignorirali. Film, ki bi najbolj pisan na kožo oboževalcem Wanovih čudaških izletov v vode grozljivke.