Kanadska režiserka Amelia Moses se je svojem prvem filmu Bleed With Me na domiseln in provokativen način lotevala nekoliko prežvečene tematike vampirizma, ki je predstavljal zgolj fasado za analiziranje nekaterih najširših psiholoških kompleksov kot so zamolčane strasti, ljubosumje, impulzivnost in nasilje. V svojem drugem celovečercu Bloodthirsty pa se dotika ozadja glasbene industrije in njenih teženj, da glasbenika oz. umetnika potisne preko meja lastnih zmogljivosti v brezno norosti in tesnobe. Glavna junakinja filma je namreč neodvisna glasbenica in kantavtorka Grey, ki se po preboju v mainstream začne soočati s kariernimi in zasebnimi težavami; ustvarjalna kriza ji omaja vero v obetavno prihodnost, hkrati pa redno obiskuje psihologa, da bi uspela pojasniti izvor bizarnih halucinacij, v katerih se spreminja v volka. Simbolično luč na koncu tunela ji predstavlja novica, da želi njen naslednji album pomagati ustvariti eden najbolj iskanih glasbenih producentov, zato se v družbi svojega dekleta odpravi v njegovo odmaknjeno vilo, kjer pa se kmalu začne vrstiti serija nenavadnih incidentov. Mosesova tudi v drugo uspe prepričati gledalca z izpiljeno vizualno podobo, odličnim občutkom za suspenz in serviranjem privlačne galerije enako sprevrženih kot tudi fascinantnih likov z odličnimi igralskimi predstavami, med katerimi še posebej zasije Lauren Beatty v vlogi težavne Grey, ki s pomočjo producenta odkrije svoj pravi jaz, pri tem pa se tudi sooči z uničujočim izvorom njene težavne preteklosti. Bloodthirsty tako spretno zapakira žanrska pravila filmov o volkodlakih z zanimivo psihološko uganko, ki se na ravni sporočilnosti nekoliko lovi sama s seboj; če v prvi polovici daje občutek, da želi na morbidno satiričen način razgaliti oportunistično ozadje glasbene industrije, pa ta nemere v nadaljevanju opusti in se film spremeni v sicer še vedno zanimiv, vendar nekoliko formulaičen slasher o volkodlakih. Navkljub temu je Bloodthirsty še en zgovoren dokaz, da imajo ženske roke v žanru grozljivk prav poseben občutek za finese, ki se ga ne sme spregledati.

S pojavom raznih #MeToo gibanj in številnih opozarjanj na podcenjujoč položaj žensk v filmski industriji je tudi vse več filmov (še posebej čezlužnih) cepljenih z dozo novodobnega feminizma, ki pa žal pogosto izpade pokroviteljsko, pridigarsko in okuženo z osladno politično korektnostjo. Ključni problem je v tem, da filmarji problematiko spolne neenakopravnosti izrabijo za samopromocijo in krepitev samopravičniške drže, medtem ko jim je malo mar, če se bo gledalec česa naučil ali pa dobil svež vpogled na obravnavano tematiko, da o enostranskem idealiziranju ženskih in demoniziranju moških likov niti ne govorimo. Jakob’s Wife sicer jezdi na omenjenem feminističnem valu, vendar pa je na srečo svetlobna leta daleč od zlagane hollywoodske kozmetike in gledalcu dejansko ponudi sicer zelo osnoven, a navkljub temu zanimiv vpogled v zasebno življenje ženske v jeseni svojega življenja, ki je navkljub srečnemu zakonu z lokalnim župnikom obremenjena z občutki ujetosti v dolgočasno rutino vsakdana. Pa vendar se Anne (ikona nizkoproračunskih grozljivk Barbara Crampton, ki navkljub starosti 63 let izgleda fenomenalno) življenje obrne na glavo, ko jo ugrizne vampir in se začne spreminjati v krvovesa z nadnaravnimi močmi, vendar nenadzorovanim apetitom po krvi. Glavna odlika pričujočega filma je ta, da motiv vampirizma izkoristi za raziskovanje širše družbene problematike občutka ujetosti ženske, ki nekega dne ugotovi, da je njeno življenje postalo sinonim za povprečnost, bližnji stik z vampirjem pa ji omogoča postopno emancipacijo. Jakob’s Wife je film s feminističnimi podtoni, vendar hkrati ohranja tudi trezen in – kolikor je znotraj žanra grozljivk pač mogoče – realističen pogled na zapletene odnose med moškimi in ženskami. K temu prištejmo še odlične igralske predstave, prvorazredni črni humor ter simpatična osrednja lika in končni rezultat je enako duhovita kot tudi vsebinsko močna grozljivka, po kateri bi se lahko zgledoval marsikateri hollywoodski kravatar.