Akcijska grozljivka Don’t Breathe iz leta 2016 je bila sicer preprosta, toda izredno napeta in z vrhunskim suspenzom zaznamovana žanrska zabava, ki je postala tudi nepričakovana uspešnica. In kot je pri čezlužnikih v navadi, je treba vsako uspešno stvar molzti, pa četudi za to ni potrebno nobenega pravega razloga. A glede na to, da je bil režiser prvega filma Fede Alvarez aktivno vključen tudi v nadaljevanje (režiser je bil tokrat njegov tesni sodelavec Rodo Sayagues), so bila pričakovanja nekoliko višja kot sicer. Don’t Breathe 2 se odvija osem let po prvem delu in se še vedno osredotoča na slepega vojnega veterana (znova odlični in zastrašujoče dominantni Stephen Lang), ki živi osamljeno življenje v predmestni hiši, edino družbo pa mu delata 11 – letna hčerka Phoenix in zvesti rotvajler. Toda njihov mir je prekinjen, ko v hišo vdre tolpa vlomilcev s sprva ne povsem jasnimi motivi, ki me drugim vključujejo tudi Phoenixovo ugrabitev. Don’t Breathe 2 svojega antagonista, slepega veterana, tokrat še bolj postavi v ospredje in ga skuša približati gledalcu z izpostavljanjem njegove očetovske vloge zaščitnika deklice, kar je vsekakor zanimiva ideja, vendar pa je žal film nikoli ne razvije v ničesar omembne vrednega. Še več; zdi se, da je ta plat osebnosti glavnega (anti)junaka v fokusu zgolj v prvih petnajstih minutah, nato pa to popolnoma opusti in sledi formuli prvega dela, kjer znova skupina ljudi vlomi v veteranovo hišo, ta pa jim napove vojno z veliko krvi in zlomljenih kosti. Don’t Breathe 2 ne uspe upravičiti svojega obstoja in ponudi premalo, da bi se lahko vsaj za silo približal predhodniku. Film sicer postreže z nekaj vznemirljivimi trenutki in Lang je še vedno v vrhunski formi, toda ves potencial se sesuje v drugi polovici, ko se začne zgodba polniti z nepotrebnimi zapleti, ki ne vodijo nikamor ter nevzdušnim dogajanjem. Nasploh se zdi, da je Don’t Breathe 2 rahla potrata časa, ki navkljub ambicijam ne uspe upravičiti svojega obstoja in tako zgolj opozori, da se nekateri filmu morajo končati po prvem delu.

Martyrs Lane, tretji celovečerni film režiserke in scenaristke Ruth Platt, ki je v svetu filma sicer bolj dejavna kot igralka, je nenavaden film. Nenavaden v tem smislu, da ga je težko opisati na preprost način in da se bo gledalec tudi ob prihodu odjavne špice spraševal, čemu točno je bil priča. Nenavaden pa je tudi zato, ker ni napolnjen s šokantnimi preobrati, eksplicitnim nasiljem in tudi na vsebinski ravni se loteva že večkrat analiziranih tem prebolevanja smrti bližnjega, izolacije in soočanja z lastnimi strahovi. Film predstavi zgodbo osamljene 10 – letne deklice Leah, ki živi skupaj s svojo družino v župniškem stanovanju (njen oče je namreč župnik) in jo pogosto preganjajo nepojasnjeni prividi in nočne more, zaradi katerih jo marsikatera noč oropa spanca. Povrhu tega pa začne na lepem prijateljevati z deklico, ki pravi, da ji rastejo angelska krila, njena prisotnost pa začne postopoma razkrivati temačne skrivnosti Leahine družine. Martyrs Lane je nekoliko površno označiti za “zgolj” grozljivko, saj se večino časa odvija kot fantazijska drama z elementi strašljivosti, ki pa bolj izhaja iz pogosto surrealne atmosfere, ki režiserki Plattovi predstavlja glavni adut za zbujanje gledalčeve pozornosti. Svet, ki ga predstavi pričujoči film, je fascinantno čuden, vendar hkrati prizemljen, zato se zdi, da so tudi pojavi nadnaravnih bitij nekaj, kar svet pred gledalčevimi očmi obravnava kot “normalno”. Ta bizarna atmosfera močno pripomore k grajenju misterizonosti, ki pa se žal nekajkrat razblini in je kot taka oropana domiselnosti, katero bi gledalec pričakoval; Martyrs Lane je z vidika zgodbe dokaj predvidljiv (končni preobrati ne bi smel nikogar pretirano šokirati), zato pa premore toliko več stila in tveganih potez, zaradi katerih se marsikateri film lahko zruši sam vase. Občudovanja vredno je že to, da Plattova ogromno pozornosti nakloni glavni igralki Kieri Thompson v vlogi Leah, ki je – za otroško igralko – presenetljivo prepričljiva in uspe izraziti široko paleto čustev, zaradi katerih je gledalec toliko bolj vpleten v njeno zgodbo. Martrys Lane je nasploh film, ki bolj ali manj prepriča gledalca s tem, kar ponuja, pa četudi se nikoli ni moč znebiti občutka deja-vuja.