Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Pandemija COVID-19 je v pomladnih mesecih leta 2020 predstavljala ne zgolj zdravstveno krizo, ampak tudi družbeni fenomen, ki je s svojim krešenjem pogosto radikalnih stališč in ideologij ustvarila malo intelektualno bojišče, katerega posledice čutimo še danes. Cirkus absurda in grotesknosti predstavlja tudi ozadje neo-westerna Eddington, sicer četrtega celovečerca večnega filmskega provokatorja Arija Asterja; v naslovnem mestecu v Novi Mehiki namreč na vrhuncu zdravstvene histerije izbruhne ideološki spopad med aktualnim županom Tedom Garcio (Pedro Pascal), ki se med potegovanjem za nov mandat odloči slediti ukrepom za zajezitev virusa, ter nevrotičnim šerifom Joejem Crossom (Joaquin Phoenix), ki pa je prepričan, da so nošnje mask in ohranjanje varne razdalje nepotrebne. Navkljub specifičnemu zgodovinskemu ozadju, ki ga poleg zdravstvene krize zaznamujejo tudi družbeni nemiri ob šokantnem razkritju umora temnopoltega Georga Floyda, je film Eddington v prvi vrsti pikra satirična groteska, ki se lahko pohvali z osupljivo zvezdniško igralsko zasedbo (pa četudi je za z izjemo znova fenomenalnega Phoenixa tokrat rahlo neizkoriščena), idealno kombinacijo humorja, drame in absurda ter za Asterja značilnim občutkom za subtilno in elegantno provokacijo. Preplet vseh teh adutov ustvari neprijetno sliko ne zgolj ameriške, ampak zahodne družbe nasploh; gre za svet, kateremu vladajo šarlatanski guruji in teoretiki zarot, skorumpirani predstavniki zakona, pijani nasilneži in aktivisti, ki moralizirajo o zgodovini rasizma in konceptu belega privilegija zgolj zato, da bi svojim vrstnicam zlezli pod krilo. Razumljivo je, da slika Asterjevega filma ne bo povšeči vsakomur (mnogim se bo zdel brezciljen in preveč ciničen), kar Eddington uvršča med izdelke, katerih namen je razdvajati občinstvo, kar pa ni nujno nič slabega. V času, ko se filmske satire vse pogosteje bojijo lastne sence, je osvežujoče videti film, ki samozavestno provocira gledalca in mu servira neprijetno podobo sveta, v katerem živi. Drugače povedano; Eddington je film, ki ga potrebujemo, četudi nam ne bo všeč.

Drakula, literarna klasika Brama Stokerja, je bila dosedaj deležna tako velikega števila filmskih adaptacij, da se je vredno vprašati, če je omenjeno delo sploh še moč interpretirati na svež in domiseln način. Ameriški pisec Joe Hill je v svoji prvi zbirki kratke proze 20st Century Ghosts objavil tudi pripoved Abraham’s Boys, ki služi kot nadaljevanje omenjene Stokerjeve mojstrovine; dve desetletji po epskem spopadu med vampirskim grofom Drakulo in legendarnim lovcev na vampirje Van Helsingom slednji živi v Ameriki skupaj s svojo ženo Mino in dvema sinovoma Maxom in Rudyjem. Filmska adaptacija, ki jo je spisala in zrežirala Natasha Kermani, dokaj zvesto sledi duhu kratke zgodbe, vendar pa bodo tisti, ki od filma pričakujejo napeto vampirsko akcijo, močno razočarani. Abraham’s Boys resda vključuje elemente grozljivke, vendar pa je v prvi vrsti počasna gotska družinska drama, ki pod lupo vzame vpliv Van Helsingove zapuščine in predvsem kako ga je njegov boj z Drakulo tako močno travmatiziral, da se je iz lovca v vampirje prelevil v ekstremističnega obsedenca, ki skuša v svoj krog verskega fanatizma in nasilja povleči tudi sinova za vsako ceno. Četudi Kermanijin film ne uspe docela izpolniti zastavljenih ambicij in se predvsem proti koncu zaplete v rahlo nedodelanost, je Abraham’s Boys presenetljivo učinkovit, dramatičen in atmosferičen film, ki prepriča z odličnimi igralskimi predstavami (velja omeniti predvsem veterana Titusa Welliverja, ki perfektno ujame duh Van Helsinga kot človeka, ki je ujet v lastne travme iz preteklosti), izpiljeno vizualno podobo ter nekaterimi presenetljivo srhljivimi prizori, pa četudi je te moč prešteti na prste ene roke. Kot že rečeno; Abraham’s Boys je resda uvrščen v žanr grozljivke, vendar je ta oznaka precej zavajajoča in lahko vodi v previsoka pričakovanja. Zanimiva in domiselna reinterpretacija Strokerjevega legendarnega vampirja.