Kariera legendarnega filmskega umetnika Béle Tarra je bila v začetnih letih zaznamovana z duhom klasičnega evropskega socialnega realizma, ki je v ospredje postavljal like družbenih obstrancev ter neolepšan portret trpkega življenja pod železno zaveso. Leta 1988 pa je Tarr z minimalistično črnobelo dramo Damnation ubil dve muhi na en mah; uspel je razviti svoj značilni filmski jezik, ki ga je v naslednjih letih samo še izpopolnjeval, hkrati pa je odprl vrata novemu valu madžarskega filma, ki je presegel državne okvirje in postal eno od bolj prepoznavnih evropskih filmskih gibanj. Pričujoči film, postavljen v neimenovano mesto, kjer vladata večni dež in megla, ima peresno lahko fabulo; Karrer je zapit in depresiven možakar, ki dneve preživlja ob šanku ali v družbi poročene ljubice, pevke v lokalnem nočnem klubu, ki sanjari o pobegu iz depresivnega okolja in zvezdniški karieri. Ko pevkin mož sprejme posel s tihotapstvom in začasno zapusti mesto, skuša Karrer prepričati ljubico, da bi skupaj zbežala, vendar med vse spletene kmalu poseže pomanjkanje zaupanja in izdaja. Damnation je sprebrisana rekonstrukcija klasičnega filma noir, ki namerno secira njegove najbolj zlajane klišeje; od likov zapite zgube, ki goji čustva do nevarne usodne ženske, skoraj apokaliptičnih podob razpadajočega socialistične okolja, kjer sestradani psi po ulicah iščejo ostanke hrane pa vse do zapleta s tihotapljenjem, ki se za vse vpletene konča tragično.Tarr preverjene vzorce podredi svoji močni umetniški viziji, ki vključuje počasno premikanje kamere, skopost dialogov, izpostavljena pesimizem in cinizem tako likov kot zgodbe ter vzdušje, ob katerem je gledalec navkljub poznani formuli dobesedno posrkan v samo zgodbo, kar je zasluga tudi odličnih igralskih predstav in že omenjene čudovito temačne atmosfere. Damnation bo za nekatere gledalce prenaporen film, vendar pa bodo sladokusci uživali v vzdušni in cinični meditaciji sveta, ki je že v 80. letih bil obsojen na propad.
