Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Režiserja in brata dvojčka Danny in Michael Philippou sta pred dvema letoma pretresla občinstvo (še posebej pa oboževalce grozljivk) z nepopolnim, vendar domiselnim in napetim nadnaravnim trilerjem Talk To Me, ki ni postal zgolj velika komercialna uspešnica, ampak se je po mnenju kritikov ponašal za enega najbolj strašljivih filmov vseh časov. Takšen uspeh je kakopak vedno težko ponoviti, vendar pa se glede na odzive ob njunem novem celovečercu Bring Her Back zdi, da ga nista zgolj dosegla, ampak celo presegla. V pričujočem filmu sledimo slepi Piper in njenemu polbratu Andyju, ki sta po smrti njunega očeta prepuščena v začasno skrbništvo ekscentrične Laure (oskarjevska nominiranka Sally Hawkins); ta skuša preboleti tragično izgubo svoje slepe hčerke, ki se je pred leti utopila v bazenu, hkrati pa je skrbnica nemega in čudaškega fantka po imenu Oliver. Med bivanjem pod Laurino streho začne Andy sumiti, da Laura ni to, za kar se izdaja, kar vodi do serije nasilnih dogodkov, ob katerih se postopoma razkrijejo tragične preteklosti vseh vpletenih. Bring Her Back bi lahko označili za duhovno nadaljevanje filma Talk To Me; oba celovečerca se namreč tematsko ukvarjata z izgubo bližnjega in mučnim procesom prebolevanja, vendar če je predhodnik še vključeval elemente čezlužniških komercialnih grozljivk, se brata Phillipou tokrat prepustita bolj nekonvencionalnim metodam strašenja gledalca, ki vključujejo zanašanje na temačno atmosfero, počasen tempo ter občasne prizore grotesknega nasilja, ob katerih bo gledalec od adrenalina točil tako znoj kot solze. Nasploh se zdi, da Bring Her Back preseže svojega predhodnika na skoraj vseh ravneh; tako po presunljivih igralskih predstavah (še posebej Hawkinsove, ki tokrat perfektno utelesi lik travmatizirane matere), vzdušju, domiselni izbiri glasbenih pop hitov, ki se kontrastno tepejo z mračnim dogajanjem ter dostavljanju šokov, ki venomer hodijo po meji med eksplotacijo in sofisticiranostjo. Končni rezultat je pretresljiva, sprevržena in emocionalna grozljivka, ki navkljub zlajani temi deluje sveže in udarno.

First Blood, eden najboljših akcijskih filmov vseh časov, je leta 1982 svetu prvič predstavil travmatiziranega vietnamskega veterana Johna Ramba (Sylvester Stallone), ki se ob vrnitvi domov zaplete v spor z neusmiljenim šerifom majhnega podeželskega mesta. Eden od razlogov, zakaj se je film zapisal z zlatimi črkami v zgodovino akcijskega žanra, je bil ravno njegov protagonist, ki ni sledil tipični klišejski formuli neuničljivega stroja za ubijanje in je ravno nasprotno poosebljal kolektivno travmo številnih vojnih veteranov, ki so ob vrnitvi v domovino ugotovili, da zanje prihodnost ne obstaja. Zato je toliko večja škoda, da je ta pristop popolnoma opuščen v nadaljevanju Rambo: First Blood Part 2, kjer se Rambo vrne v Vietnam, da bi izsledil skupino pogrešanih vojnih ujetnikov, po spletu okoliščin pa postane tudi edini, ki jih lahko reši. Film režiserja Georga P. Cosmatosa ter scenaristov Stallona in Jamesa Camerona je za razliko od predhodnika tipična akcija, ujeta v klišeje 80. let, ki se zanašajo na ekscesno nasilje, neuničljivost naslovnega lika ter šablonsko zgodbo, ki noče zapravljati gledalčevega časa s političnimi / družbenimi komentarji. Rambo: First Blood Part 2 je vznemirljiv starošolski akcijski tornado od prve in zadnje minute, ki protivojno sporočilo zamenja za komentar o tem, da je pobijanje upravičeno za doseg višjih moralnih ciljev. A če film za trenutek nehamo primerjati z njegovim predhodnikom, pridemo do ugotovitve, da je Rambo: First Blood Part 2 še vedno prekleto zabaven in všečen akcijski spektakel, ki postreže z nekaterimi najbolj ikoničnimi prizori v Rambovi franšizi, živahnim dogajanjem, prvorazredno akcijsko ekstravaganco in karizmatično igralsko predstavo Stallona, ki pooseblja vse, kar je bilo “kul” pri moških herojih v 80. letih. Končni rezultat je nepopolna, površinska in neumna akcija, ki pa bo zadovoljila vse oboževalce žanra.