Potem, ko si je Joel Schumacher s superherojsko polomijo Batman & Robin skoraj uničil kariero, je bilo pričakovano, da si je za svoj naslednji projekt izbral (na nek način) vrnitev h koreninam žanra urbane kriminalke z izrazito temačnimi toni. Psihološka srhljivka 8mm je hkrati nov opomnik, da je bil Schumacher mojster provokacije, ki ga ni bilo strah odkrivati tabu problematik kot sta popularizacija spolnosti in nasilja, ki sta žal našli finančni uspeh na trgu ekstremne pornografije. Pričujoči film spremlja zasebnega preiskovalca Toma Wellesa, ki ga najame starejša premožna vdova, da bi odkril vir skrivnostnega filma, ki se je znašel v sefu njenega pokojnega moža. Izkaže se, da je film posnetek resničnega umora mladega dekleta, ki je izginilo pred sedmimi leti v Los Angelesu, vsaka nova sled pa Tomu odpre vrata v svet umorov, sadizma, nasilnih fetišev in t.i. “snuff filmov”, urbanega mita, ki sicer velja za najbolj ekstremno obliko pornografije. 8mm je glede na tematiko vsej prej kot prijeten film, kar pa mu lahko štejemo v plus, saj v drugačni obliki sploh ne bi mogel funkcionirati; četudi Schumacher v ekstremnosti ne gre do konca, film ponudi dovolj grob in srhljivo realističen portret družbe, ki je dostojanstvo in etičnost zamenjala za dobiček in izživljanje nad šibkejšimi, zgodba pa je zapakirana v privlačno detektivko, podkrepljeno s prepričljivo temačno atmosfero, magnetnimi igralskimi predstavami (poleg Caga zasije tudi Joaquin Phoenix v stranski vlogi Tomovega “sodelavca”, ki mu pomaga najti kontakte v svetu pornografije), neobičajno izbiro glasbe ter venomer živahnim dogajanjem. Kot celota je torej 8mm povsem kompetentno narejen, napet in dramatičen film, ki pa ga držita nazaj splošna predvidljivost, nepretresljiv končni razplet in obupna razvlečenost zadnje tretjine, kjer se zdi, da bi filmu veliko pomagalo, če bi ga skrajšali za dobre četrt ure. Schumacherjev film je daleč od popolnega, vendar pa služi kot zelo dober popravni izpit.
