Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Omejen proračun lahko pri filmih predstavlja velike težave ali pa (mogoče ravno zaradi tega) bistveno večji izziv, ki lahko prinese nepričakovano dobre rezultate. Ključno je predvsem to, da zna režiser domiselno izkoristiti ponujen potencial in iz njega iztisniti maksimum, ob katerem lahko občinstvo spregleda nekatere neizogibne težave, ki so posledica omejenih finančnih sredstev. Psihološka folk grozljivka The Severed Sun, sicer celovečerni prvenec režiserja in scenarista Deana Pucketta, ki ima za seboj že lepo število kratkih filmov z močnimi “folk” vplivi (mednje spada tudi odlična grozljivka The Sermon iz leta 2017, na kateri temelji tudi pričujoči film), je primer izdelka, ki se mu pozna nizek proračun in z njim povezane nerodnosti, kar pa ob nastopu odjavne špice ne predstavlja večje frustracije, saj projekt poganjajo Puckettova strast do ustvarjanja in dobro razumevanje žanra. Film je postavljen na odročno britansko podeželje, kjer majhna verska skupnost živi po izrazito tradicionalnih pravilih, vendar pa se ustaljeni red poruši, ko eden od njenih pripadnikov umre v skrivnostnih okoliščinah, njegova žena pa neha hoditi v cerkev in je obtožena prešuštva z nadnaravno zverjo, ki straši v bližnjih gozdovih. The Severed Sun je film, ki se lahko pohvali z izvrstno atmosfero, v kateri se prepletata folklorna temačnost in magični realizem, dobimi igralskimi predstavami (še posebej Emma Appleton), nepričakovano prepričljivimi posebnimi učinki in subtilnim serviranjem psihološko orientirane groze, ki uspe tematizirati večni boj med progresivnim in nazadnjaškim oz. verskim fanatizmom in osebno svobodo. Z izjemo nekaterih tehničnih omejenosti bi filmu lahko očitali občasno predvidljivo vsebino ter nedodelan razvoj likov, vendar pa je kot celota The Severed Sun kompetentno narejen film, ki uspešno dohiteva novi val modernih folk grozljivk.

Filmi o živih mrtvecih / zombijih so dandanes prisotni na vsakem koraku, še posebej po izbruhu popularnosti serije The Walking Dead, kar pa je posledično pripeljalo do trenutka, ko je dotični podžanr postal prenasičen z generičnimi filmi, ki trmoglavo sledijo “formuli uspeha” kot pa da bi dostavili karkoli izvirnega oz. zanimivega. Turška srhljivka The Funeral, sicer velika zmagovalka lanskoletnega Grossmanovega festivala fantastičnega filma in vina, ponuja ravno to; preko počasne, atmosferične in občasno naporne izkušnje ponuja provokativno analizo odnosov, ki obtičijo na meji med življenjem in smrtjo, kjer se rodi tudi bizarna ljubezenska zgodba. Slednja vključuje Cemala, osamljenega voznika pogrebniškega kombija, ki mu je zaupan prevoz trupla umorjene mlade ženske do hiše njenih staršev na drugem koncu države. Toda med potjo do cilja Cemal ugotovi, da je dekle še vedno živo (oz. vsaj do določene mere) in začne do nje nemudoma gojiti konfliktna ljubezenska čustva, ki so postavljena na preizkušnjo, ko mora “živemu” truplu dostavljati človeško meso, pri tem pa zbudi pozornost policije, ki sproži lov za serijskim morilcem. Režiser in scenarist Orcum Behram ustvari nenavadno ganljiv in morbiden film ceste, v katerega so prepričljivo vnešeni elementi magičnega realizma, okultnega trilerja in platonsko naravnane romantične drame, ki bi ga marsikdo strukturiral kot ceneno eksplotacijo šoka in neokusnosti. Slednje bi bilo kakopak najbolj preprosto, toda The Funeral uspe dostaviti ravno pravšnjo mero emocij, čudaškosti in suspenza, vse to pa obarva z odlično temačno atmosfero in prepričljivimi igralskimi predstavami. Filmu bi lahko očitali, da je nekoliko predolg in da v zadnji tretjini postane preveč enigmatičen za lastno dobro, pa vendar je The Funeral edinstvena zombi grozljivka, ki vnaša svežino in drznost v sicer kreativno vse bolj izropan podžanr.