Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ameriška filmarka Julia Max, ki se je doslej pilila v žanru kratkometražnih filmov, se s svojim celovečernim prvencem The Surrender loteva tematike, ki jo v modernih grozljivkah vse pogosteje srečujemo; breme družinske travme, ki ob podrobnejši analizi odpre pot do zamolčanih skrivnosti, povezanih predvsem z disfunkcionalnimi odnosi znotraj družine. Maxova vsaj na površju krene po poteh filmov kot so The Hereditary, ki prepletajo elemente temačne družinske drame in nadnaravnega šokerja, kar pri gledalcu sproži neprijetna ugibanja, če se bo The Surrender uspel izogniti predvidljivim trikom in formulaičnosti ter postregel z novimi in domiselnimi pogledi na obravnavane problematike. Odgovor je; da… in občasno tudi ne. Film spremlja hčerko Megan in mater Barbaro, ki morata skrbeti za hudo bolnega očeta, ki je priklenjen na posteljo in odvisen od pogostih doz morfija za lajšanje bolečin; ta del zgodbe, ki osrednji junakinji (in gledalca) pripeljejo do očetove tihe smrti, Maxova domiselno zavije v povsem realistično družinsko dramo, namenjeno prikazu osebnostnih razlik med prizemljeno Megan in vraževerno Barbaro, ki ju izvrstno odigrata Colby Minifie in Kate Burton. Film z mračno atmosfero, močnimi dialogi ter celo ščepcem črnega humorja kompetentno razvije iskreno in čustveno družinsko dramo, ki jo zgolj občasno prekinejo rahlo formulaični nadnaravni trenutki. V nadaljevanju, ko se Barbara odloči obuditi moževo truplo s pomočjo bizarnega rituala, se Maxova postopoma spusti v vode “lynchevskega” surrealizma, ki temelji na podobah iz nočnih mor ter ogromne mere izvirnega simbolizma; ta preskok iz realističnega v nadnaravno se zdi tvegan, vendar pa v primeru pričujočega filma deluje povsem nemoteče in postreže z izredno strašljivimi trenutki, ki ne zapadejo v pretiravanje ali melodramatičnost. The Surrender je navkljub nekaterim že videnim elementom prepričljiva in vzdušna odisejada v temino družinskih skrivnosti.

Literani opus mehiške pisateljice Guadalupe Nettel (1973) že od nekdaj zaznamuje močna fascinacija nad življenjem družbenih izobčencev in posameznikov, ki se soočajo bodisi s telesno bodisi z bolj psihološko usmerjeno deformacijo. Kombinacija obojega se pojavlja tudi v njenem romanesknem prvencu Gostiteljica iz leta 2006, pisateljica pa pri tem izhaja tudi iz lastne izkušnje ob vsakodnevnem soočanju s skrivnostnim svetom slepih in slabovidnih, saj je že od rojstva naprej “zaznamovana” z boleznijo sive mrene na njenem desnem očesu in jo privedla do resnih težav z vidom. Po pričakovanjih je bolezen skozi leta iz nje ustvarila družbeno izobčenko, v očeh vrstnikov pa je bila pogosto obravnavana ne zgolj kot drugačna, ampak že skoraj kot tujek, ki “ruši” ustaljen družben red. Glavna junakinja in pripovedovalka pričujočega romana je deklica Ana, ki že v uvodnih stavkih svoje izpovedi razodene, da v njej živi parazitska entiteta, poimenovana zgolj kot Stvar. Ali je Stvar rezultat Anine bujne domišljije in nezmožnosti soočanja z lastno drugačnostjo ali pa predstavlja realno nevarnost, ni nikoli povsem jasno. Ko Ana odraste (in z njo tudi Stvar), začne gojiti močno privlačnost do slepih ljudi, zato se zaposli v varstvenem zavodu in postopoma spoznava svet slepih, to pa jo posledično pripelje tudi do vstopa v dobesedno podzemlje mesta Ciudad de Mexico, kjer poleg slepih ne manjka beračev in malih kriminalcev.

Gostiteljica je roman o iskanju lastne identitete in njenem končnem sprejetju; Netellova z osupljivim čutom za detajle in ravno pravšnjo mero poetičnosti in socialnega realizma razvija zgodbo o odraščanju ter to začini z elementi psihološke srhljivke in surrealnim noirovskim vzdušjem. Njeni tekoč pripovedni jezik, poseben smisel za humor ter izreden občutek za krepitev napetosti se izvrstno dopolnjujejo z domiselno analizo življenj družbenih obstrancev, ki nočejo bežati od svojih “pravih” identitet, vendar pa se hkrati še niso zmožni soočiti z vsem, kar jim svet drugačnosti ponuja. Avtoričine resnične izkušnje s slepoto in občutki odtujenosti še dodatno obogatijo enako močno emocionalno kot tudi srhljivo zgodbo, pri tem pa se uspešno razbijajo vsi tabuji in predsodki, ki jih je bralec morebiti gojil do tistih, ki na tak ali drugačen način izstopajo. Gostiteljica sicer v zadnji tretjini, ko zgodba pridobi elemente kriminalke, kaže rahle znake kreativne utrujenosti in ponavljajočih vzorcev, ob nenadnem zaključku pa se prav tako zdi, da bi lahko bilo vsega malce več in bolj udarnega.

Gostiteljica je privlačen literarni slavospev vsem, ki pred drugačnostjo ne bežijo, ampak so jo pripravljeni toplo sprejeti, pa četudi je njen svet vse prej kot varen in prilagodljiv.