Sharp Corner (2024)

Rating: 8 out of 10.

Psihološki dramski triler Sharp Corner spremlja tričlansko družino, ki se vseli v novo hišo, ki jo je kupila za smešno nizko ceno, kar je vse prej kot srečno naključje. Hiša je resda lepa in prostora, vendar se nahaja tik ob nevarnem cestnem ovinku, kjer se že prvo noč po vselitvi zgodi tragična prometna nesreča, v kateri umre komaj polnoletni mladenič. Incident močno zaznamuje celotno družino, še posebej očeta Josha (Ben Foster), ki postane obseden z raziskovanjem okoliščin omenjene tragedije in pri tem začne zanemarjati službo in druge vsakdanje obveznosti, življenje družine pa še dodatno poslabšajo nove prometne nesreče, ki se pripetijo pred pragom njene hiše. Sharp Corner je film, ki glede na zaplet deluje rahlo absurdno, vendar niti malo oddaljeno od krute resničnosti, še posebej v današnjem času naraščujočega strahu in tesnobe; režiser in scenarist Jason Buxton, ki je pred dobrimi dvanajstimi leti navdušil z enako zastrašujočo psiholško dramo Blackbird, elegantno in s subtilno kritičnostjo pilotira med žanri družinske drame in psihološkega trilerja, obenem pa na izviren in domiseln način analizira pogosto obravnavane problematike obsedenosti in krhkosti medčloveških odnosov, v prizemljeno zgodbo pa vnaša primerno mero suspenza, četudi bi bila oznaka triler tokrat rahlo zavajujoča, saj elementi le tega pridejo do izraza šele v zadnji tretjini. Kjer film najbolj zasije, je v svojih izvrstnih igralskih predstavah, kjer največ pozornosti ukrade vedno nekoliko krivično podcenjeni Foster, ki svojemu liko doda idealno mero sočutja kot tudi srhljivosti, ki jo prinaša posameznikova obsedenost. Sharp Corner ni primeren za vsakega gledalca, še posebej ne za tiste, ki so bolj nepotrpežljive narave in od filmov zahtevajo odgovore, toda Buxtonova karakterna študija zadane v polno ravno zaradi svoje neprilagojenosti in vzpodbujanja gledalca k iskanju lastnih zaključkov. Srhljiv portret tesnobnosti modernega človeka.

Southbound (2015)

Rating: 7 out of 10.

Filmske antologije, še posebej v žanru grozljivk, so vedno dobrodošel koncept; združevanje režiserjev z različnimi vizualnimi in pripovednimi tehnikami skozi krajši format ponuja sveže in inovativne rekonstrukcije žanra, ki se prepogosto zatakne v ponavljanje in generičnost. ZF surrealna grozljivka Southbound, ki združi štiri režiserje (Radio Silence, Roxanne Benjamin, David Bruckner in Patrick Horvath) v petih vinjetah, je – milo rečeno – čudaški film, ki gledalca namerno pušča zmedenega in brez jasne orientacije, kar pa sovpada z okvirno zgodbo, ki rahlo združuje vložene. Tokrat je puščava nevaren kraj in v njej obtičijo posamezniki, ki so na tak ali drugačen način zaznamovani z osebnimi tragedijami; od dveh možakarjev, katerih vlom se spremeni v masaker, ženskega glasbnega ansambla, ki obtiči na posestvu čudaškega verskega kulta, moškega, ki išče svojo dolgo pogrešano sestro v obcestnem baru z grozljivo skrivnostjo pa vse do tričlanske družine, ki jo sredi noči začne terorizirati skupina zamaskiranih vlomilcev. Southbound združuje zgodbe o posameznikih, ujeti v puščavskem peklu in obsojeni na časovno repeticijo ter večno iskanje smisla, ki pa ne obstaja več. Pričujoči film deluje zmedeno in brez jasnega fokusa, ob nastopu odjavne špice pa se bo večina gledalcev zgolj zmedeno praskala po glavi, kar je vsekakor tvegana poteza, ki jo film bolj ali manj uspešno izkoristi; tudi, če gledalcu ne bo povsem jasno, kaj se dogaja, bo še vedno očaran nad vzdušno atmosfero, nepredvidljivimi zasuki in domiselno mešanico gnusa, suspenza in humorja, vse zgodbe pa so dovolj privlačno kriptične, da vzpodbujajo k raznoliki interpretaciji. Kjer filmu nekoliko spodrsne, je pri tipičnih napakah, ki pestijo večino antologij; nekatere zgodbe so močnejše od ostalih, nekajkrat pa se tudi zdi, da skušajo režiserji biti čudaško zavoljo čudaškosti in da se preveč zanašajo na zganjanje kaosa. Navkljub temu je Southbound privlačen kolaž filmske groze, ki zaradi svoje bizarne narave in ekonomične dolžine slabe ure in pol brez težav obdrži gledalčevo pozornost.