Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Verjetno ni nikogar, ki ne bi poznal pravljice o Pepelki; skromna in požrtvovalna deklica se preživlja kot čistilka svoji oblastni mačehi in njenima zlobnima polsestrama, nakar se neke noči s čarobno kočijo odpravi na ples, kjer s pomojo steklenega čeveljca osvoji srce lepega princa. The Ugly Stepsister, režijski prvenec norveške filmarke Emilie Blichfeldt, ponuja radikalno drugačno interpretacijo omenjene pravljice, saj Pepelkino zgodbo spremljamo skozi oči njene “grde” polsestre Emilie (čudovito ekspresivna Lea Myren), ki pa tokrat ne nastopa kot enodimenzionalna zlobnica, ampak tragična antiherojka, ki je v želji po osvojitvi prinčevega srca podvržena seriji grozljivih lepotnih operacij in psihičnemu izživljanju s strani njene pohlepne in sadistične matere. The Ugly Stepsister je briljantna intepretacija klasične pravljice o Pepelki, ki njeno kičasto poenostavljenosti in naivni sentimentalizem podvrže elementom ekstremne feministične telesne grozljivke s pridihom neo-gotske estetike, pri tem pa gledalcu ne priznaša z najrazličnejšimi ogabnostmi ter izredno morbidnim humorjem. Blichfeldtova se izkaže kot zelo samozavestna filmarka z jasno vizijo, ki namerno ruši vse klasične interepretacije pravljice o Pepelki, hkrati pa pod plastjo humorja in gravža vendarle dostavi bridek družben komentar o grozljivem položaju mladih deklet, ki jim notranja lepota ne pomeni veliko in so za dosego strašljivih lepotnih standardov pripravljena zlorabiti lastna telesa in dostojanstvo. The Ugly Stepsister je zlobna mojstrovina, ki združi smeh, gravž in konkretno dozo ženskega besa v nepozabno izkušnjo, ob kateri se vam bo obračal želodec.

The Shrouds predstavlja najbolj oseben projekt v karieri kanadskega filmskega vizionarja Davida Cronenberga; temu je leta 2017 umrla žena Carolyn in njegov dolgotrajen proces prebolevanja njene smrti predstavlja osrednji motiv pričujočega filma. Glavni junak je vdovec in poslovnež Karsh (Vincent Cassel, ki je s svojimi sivimi lasmi in črno garderobo na las podoben Cronenbergu), ki izumi revolucionarno tehnologijo GraveTech, ki uporabnikom omogoča, da preko mobilnih naprav v živo opazujejo svoje najbližje v njihovih grobovih. Karsh ima na enem od svojih posestev zgrajeno tudi manjše pokopališče, svojo morbidno idejo pa je pripravljen prodati tudi drugim državam, vendar ga pri tem zaustavi incident, ko neke noči na pokopališče vdrejo neznanci in oskrunijo več grobov, med njimi tudi tistega, ki pripada Karshevi pokojni ženi Becci. Med iskanjem odgovornih Karsh naleti na zapleteno mednarodno zaroto, ki začne postopoma spreminjati njegove poglede na lasten izum. The Shrouds je tipičen Cronenbergov film, zato se bodo njegovo dolgoletni oboževalci počutili kot doma; režiser znova tesno povezuje elemente telesne grozljivke, znanstvene fantastike in konspirološkega trilerja, značilno temačno atmosfero pa spremlja pričakovano otožen ton pripovedi ter nenavadno sarkastičen smisel za humor. Cronenberg v osnovi ponudi izredno domiselno interpretacijo klasične zgodbe o duhovih, ki so tokrat prisotni kot trohneča trupla, celotna izkušnja pa je pospremljena z izpiljeno neo-noir vizualno podobo, znova odlično glasbo režiserjevega stalnega sodelavca Howarda Shora ter predvsem emocionalnimi predstavami skromnega igralskega ansambla, kjer poleg Cassela zasije še Diane Kruger, medtem ko je sicer odlični Guy Pearce nekoliko neizkoriščen. The Shrouds je film, ki je na trenutek preveč “tipično Cronenbergovski”, da bi lahko navdušil širše občinstvo, vendar pa je intimna narava filma tokrat pomembenjša od komericalne všečnosti.