Warfare (2025)

Rating: 8 out of 10.

Uvodni kadri atmosferičnega vojnega trilerja Warfare, sicer najnovejšega celovečerca Alexa Garlanda, postrežejo s skupino ameriških marincev, ki v vojaškem taboru razposajeno plešejo na zvoke dance uspešnice Call on Me Erica Prydza. Ta prizor služi kot kontrast okrutnemu dogajanju, ki sledi kmalu zatem; v noči 19. novembra 2006 se marinci znajdejo na ulicah iraškega mesta Ramadi, kjer okupirajo hišo dveh civilnih družin, naslednje jutro pa jih presenetijo streli sovražne vojske, ki jih stisne v kot, med negotovim čakanjem na pomoč pa se marinci nenadoma ne borijo več za varnost domovine, ampak za lastno preživetje. Warfare je po resničnih dogodkih posnet film, ki ga je Garland režiser in spisal v tesnem sodelovanju z nekdanjim marincem Rayjem Mendozo, ki je bil tudi aktivno udeležen v spopadih ob obleganju mesta Ramadi, kar zgodbi nemudoma doda potrebno nianso avtentičnosti, ki pa je tokrat potisnjena do maksimuma. Po strukturi in pristopu je pričujoči film moč primerjati z Nolanovim vojnim epom Dunkirk, kjer ni fokus na poglobljeni zgodbi in kompleksnih likih, ampak predvsem na brutalno iskreni in vzdušni rekonstrukciji vojaškega spopada, preko katerega gledalec izlušči subtilne komentarje o srhljivem eksistencialnem položaju povečini anonimnih vojakov ter absurdnosti delovanja vojnega mehanizma. Takšen pristop je bil pri Nolanu zelo uspešen, nič slabše pa se ne odrežeta Garland in Mendoza, saj je Warfare zaznamovan z naturalističnimi igralskimi predstavami, brutalno akcijo ter pogosto zadušljivo atmosfero, ki se med drugim zanaša na vzdušno svetlobo, menjave barv ter zelo domiselno uporabo naravnih zvokov, ki so bolj strašljivi od zvokov vpitja in streljanja. Zaradi pomankanja prave zgodbe in likov, o katerih ne izvemo skoraj nič, bo marsikateri gledalec nad filmom razočaran, kar je sicer razumljivo, toda Warfare je s svojim drznim pristopom ter strašljivo avtentičnostjo močan opomnik nad obstojem besnila, imenovanega vojna.

Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982)

Rating: 7.5 out of 10.

Leto 1948. Povojna Jugoslavija se po usodnem sporu med Titom in Stalinom znajde na ideološkem razpotju; želi se distancirati od vplivov tedaj močne Sovjetske zveze, hkrati pa nehote odpira vrata “dekadentnemu” zahodu, ki s svojimi vplivi ogroža socialistično vero v industrijski, agirkulturni in tehnološki napredek. V to napeto družbeno in politično klimo je postavljena glasbena drama Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica v režiji Karpa Godine, ki obravnava jazz glasbo kot znak upora; nad omenjeno glasbeno zvrstjo so namreč zelo navdušeni člani radijskega orkestra, ki morajo po navodilih oblasti kreniti na turnejo po deloviščih, zadrugah in gradbiščih, da bi z glasbo krepili moralo med ljudmi in utrdili njihovo vero v socializem. Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica je duhovit, poetičen in melanholičen film ceste, ki je hkrati strukturiran kot Godinov krik upora zoper vse režime, ki iz ljudi delajo sužnje; poudarek je resda na utopičnem socializmu in njegovem odkriti zlorabi umetnosti v propagandne namene, vendar pa je moč potegniti ogromno vzporednic tudi z aktualnim kapitalizmom, kjer je propagadno zamenjala tržna privlačnost. Film uspe z odlično igralsko zasedbo (ni naključje, da večino nastopajočih predstavljajo vidnejša imena slovenske alter / punk scene 80. let kot so Peter Mlakar, Zvonko Čoh, Marko Derganc in proti koncu filma celo skupina Pankrti), ironičnim smislom za humor ter domiselnimi eksperimentalnimi vložki postaviti iskren spomenik uporniškim generacijam, ki jim umetnost pomeni pot do osebne svobode (v primeru pričujočega filma je to jazz glasba), hkrati pa je gledalcem posredoval subtilno kritiko represivnih sistemov. Edina vidnejša slabost filma pa je njegova (pre)kratka dolžina, ki pušča zgodbo in njene like nekoliko nedodelane, toda kot celota je Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica še vedno udaren in pomemben film, ki ostaja tudi danes aktualen.