Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Biti vladni vohun ni preprosto delo; ne zgolj zaradi narave svojega poklica, ampak tudi zato, ker se ti tekom časa preoblikuje nov pogled na svet, kjer je prvo pravilo zgolj to, da ne smeš zaupati nikomur. Toda kaj se zgodi, ko ne moreš zaupati nekomu, ki je usposobljen za to, da manipulira zaupanje? Takšna je namreč kočljiva situacija, v kateri se znajdeta zakonca Woodhouse, ki sta zaposlena kot vohuna pri britanski obveščevalni službi; George (Michael Fassbender) nekega večera od kolega prejme sled o morebitnem “krtu” znotraj agencije, ki je hkrati pripravljen izdati svojo domovino in med glavnimi osumljenci se znajde tudi njegova žena Kathyrn (Cate Blanchett), zato se je prisiljen odločiti, če bo pri izpolnjevanju zaupane misije odkritja izdajalca poslušal svojo zvestobo domovini ali ljubezen do žene. Black Bag je v zadnjem letu dni že drugi celovečerec vsestranskega Stephena Soderbergha, ki navkljub navidez epski vsebini z vohuni, izdajalci, dvojnimi igrami in reševanjem sveta pred popolno katastrofo tokrat ne cilja visoko; Soderberghov film je nepretenciozna, sproščena, duhovita in napeta vohunska kriminalka, ki ima na svoji strani bogat igralski ansambel (četudi je s tega vidika težko govoriti o sapo jemajočih predstavah), živahen tempo, ravno dovolj zapleteno kot tudi kratkočasno zgodbo ter peščico zanimivih preobratov, ki sicer gledalcu ne bodo predstavljali kakšnega večjega presenečenja. Black Bag je obrtniško spreten film, katerega edini namen je zabavati gledalca in to mu tudi bolj ali manj uspe, žal pa filmu za kakšen globji vtis primanjkuje bolj poglobljena vsebina in eksperimentalna ambicioznost, ki Soderberghu sicer ni tuja, vendar pa tokrat očitno z njo ni želel imeti opravka. Kar pa ni nujno nekaj slabega; včasih prija videti film, ki želi sproščati in nič več kot to in Black Bag je takšne vrste izdelek.

Izraelsko-palestinski spor, ki se sicer vleče že več desetletij, aktualen pa je postal šele, ko je začel zanimati zahodne mainstream medije, je vse bolj prisoten tudi v žanru dokumentarnih filmov, kjer se pogosto porajajo vprašanja o njihovi enostranskosti in propagandni naravi, ki zagovarja eno pozicijo, drugo pa demonizira. S tem izzivom se samozavestno sooči tudi z oskarjem nagrajeni dokumentare No Other Land, ki spor predstav skozi zgodbo, ki je bila s strani medijev več let povsem spregledana in zamolčana; spremljamo prebivalce skupine vasi Masafer Jatta na Zahodnem bregu, ki med letoma 2018 in 2023 skušajo preprečiti prisilno izselitev s strani izraelske vojske, ki želi na tem območju postaviti vojaško vadišče. Vezno tkivo zgodbe predstavljata izraelski novinar Juval Abraham, ki je odkrito kritičen do dejanj lastne države in palestinski aktivist Basel Adra, ki je sicer študiral pravo, vendar zaradi svojega palestinskega porekla ni zmožen dobiti službe. Dvojica se “oboroži” s kamerami in beleži strašljivo dogajanje v vaseh, kjer vojska z bagri nenapovedno ruši domove številnih družin, pri tem pa je tudi pripravljena streljati na civilno prebivalstvo. No Other Land je sicer film, ki se ne poglablja v ozadje političnega spora med državama in zavzame pro-palestinsko držo, vendar s pravim razlogom; šokantne podobe nasilja in poniževanja, ki jih palestinsko ljudstvo prenaša s strani izraelske vojske in kolonialcev (ti ob pomoči vojakov tudi redno izvajajo nasilje nad vaščani), so preveč zgovorne in neposredne, da bi se gledalec lahko lahkotno strinjal z “upravičenostjo” (če ta sploh obstaja) terorja, ki ga izvaja vojska. Opravka imamo z močnim političnim dokumentarcem, ki pa vseeno ne daje vtisa propagande, ampak zgolj izdelka, ki želi spraviti v svet zgodbo, o kateri večina zahodnega sveta najverjetneje sploh nima pojma. No Other Land je pretresljiv, ganljiv in poglobljen dokumentarec, ki dokaže, da je kamera še vedno najmočnejše orožje na svetu.