Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Irski ruralni noir triler Bring Them Down se začne z močnim emocionalnim in brutalnim prizorom; nervozni voznik Michael (Christopher Abbot) v prometni nesreči ubije mater in hudo rani svoje dekle, nato pa film preskoči nekaj let in spremlja Michaela kot pastirja, ki vodi življenje samotarja na odročni kmetiji s svojimi invalidnim očetom. Njegov vsakdanjik razburja spor s sosedom, ki se utaplja v dolgovih, njun odnos pa še dodatno zaostri odkritje, ko nekdo napade Michaelovo čredo ovac in jim prereže noge. Film režiserja in scenarista Christopherja Andrewsa je precej tipična irska socialna drama z elementi trilerja, ki jo spremljajo pričakovano temačna atmosfera, naturalistične igralske predstave s pristnimi dialogi (in dialekti) ter neolepšan prikaz vsakdanjega nasilja in disfunkcionalnosti v odnosih, ki spremljamo osrednje like na vsakem koraku. In na splošno je Bring Them Down povsem kompetentno narejen in odlično odigran film, ki mračno in nasilno zgodbo o sovraštvu, odpuščanju in maščevanju prikaže brez odvečnega sentimentalizma in naivnosti, Andrews pa skuša dogajanje osvežiti s nenavadno “rašomonsko” strukturo, kjer je gledalcu neko dogajanje posredovano iz perspektiv različnih likov, kar se zdi kot nekaj zanimivega, vendar pa je ravno to tisto, kar predstavlja glavno šibkost pričujočega izdelka. Kot že rečeno; pristop je vsekakor dobrodošel, vendar mora ta služiti svojemu namenu oz. s pomočjo posamezne perspektive na isto dogajanje predstaviti nekaj, kar zgodbi doda novo nianso. Slednje filmu ne uspe najbolje, saj vsaka perspektiva predstavi nekaj, kar je vsakemu gledalcu nemudoma jasno, posledica tega pa je, da v filmu spremljamo četrt ure dolge sekvence nečesa, kar smo lahko predvideli že mnogo prej. Končni rezultat je spodobna, mestoma napeta in atmosferična ruralna tragedija, ki pa žal ne pusti trajnejšega učinka.

Problematike starizma in nasilja nad starejšimi se le redko prikradejo v grozljivke, pa četudi gre za sila težke in neprijetne teme, pred katerimi radi bežimo. To luknja uspešno zakrpa psihološka srhljivka The Rule of Jenny Pen, postavljena v dom za ostarele, ki pod fasado sproščene idoličnosti in skrbne nege za starejše čuva grozljivo skrivnost, tokrat v podobi upokojence Dava (John Lithgow), ki se podnevi obnaša kot nebogljen in senilen starček, bolestno navezan na svojo čudaško lutko Jenny Pen, ponoči pa se spremeni v sadističnega psihopata, ki vdira v sobe posameznih stanovalcev in nad njimi izvaja okrutno nasilje. Njegovo strahovlado pa prepreči prihod ciničnega sodnika Stefana (Geoffrey Rush), ki preboleva po srčni kapi in je prepričan, da bo v domu ostal zgolj za nekaj časa, vendar pa je tudi to dovolj, da se odloči postaviti po robu Davovim izpadom nasilja. Glavna odlika filma The Rule of Jenny Pen je v njegovem ostrem čutu za realnost; zgodba pred gledalčevimi očmi ni domišljijska ali napolnjena s fantazijskimi / nadnaravnimi elementi, ampak bi se lahko zgodila kjerkoli, kar dogajanju doda potrebni niansi suspenza in strahu. Režiser in scenarist James Ashcroft odlično izkoristi lokacijo pogosto klavstrofobičnih hodnikov in sob doma za upokojence, ki dogajanje naredijo še bolj napeto, seveda pa je najmočnejša točka filma igralska prezenca veteranov Lithgowa in Rusha, ki se navkljub letom še vedno v naravnost vrhunski formi, še posebej Lithgow, ki je rojen za vloge psihopatov. Zna se zgoditi, da nekaterim film ne bo pisan na kožo, še posebej ne tistim, ki pričakujete klasično grozljivko, ki se zanaša na akcijo in hiter tempo; The Rule of Jenny Pen je strašljiv film predvsem zato, ker je nevarno blizu tistemu, kar žal mnogi stanovalci domov za upokojence doživljalo na vsakdanji ravni. Sporočilo pomembna, vsebinsko močna in zastrašujoča sapa svežine znotraj žanra “odraslih” grozljivk.