Konstantna težava humorja, ki ga občinstvu prodaja komičarka Amy Schumer, je ta, da se pod fasado vulgarnosti, ponavljajočih šal o telesnih odprtinah in izločanju ter glorificiranju promiskuitetnega obnašanja skriva popolnoma nič. Ta plehkost morebiti še deluje v obliki kratkega stand-up nastopa za najbolj nezahtevne gledalce, vendar pa je na filmu zgodba popolnoma drugačna; ta namreč potrebuje ne zgolj zanimivo zgodbo, ampak tudi like, ki imajo bodisi všečne bodisi zanimive karakteristike, zaradi katerih bo gledalec vztrajal vse do nastopa odjavne špice. Schumerjeva žal tega pravila še vedno ne razume in rezultat tega so filmi kot je Kinda Pregnant, ki se sicer ponaša z zanimivo idejo o osnovnošolski učiteljici Lainy, ki je ljubosumna na svojo prijateljico, ki je pred kratkim zanosila, zato se odloči hliniti nosečnost v upanju, da bo ne zgolj deležna spoštovanja s strani prijateljev in vrstnikov, ampak morebiti našla tudi ljubezen svojega življenja. Verjetno ni treba poudarjati, da je Lainy izredno narcisoidna in sebična oseba, ki počne stvari zgolj v lastno korist in ji je malo mar za dobrobit ljudi okoli sebe; film jo seveda želi prodati kot zgolj osebo z nekaj napakami, toda gledalec bo imel veliko težav z iskanjem razlogov, da bi se na Lainy kakorkoli navezal, še posebej na to, da se iz vseh nastalih problemov izvleče brez truda in kot taka ne daje občutka, da se je iz lastnih napak česarkoli naučila. Kinda Pregnant enako močno pogrne tudi na drugih področij; humor je lenobno predvidljiv (med drugim vključuje tudi že vsaj dve desetletji zastarelo šalo s prdci), vsi liki okoli glavne junakinje so strašansko zabiti, največji greh filma pa je ta, da občasno kaže znake iskrenosti in topline, vendar je oboje vedno znova zadušeno pod težo preverjenih ogabnosti in dolgčasa. Kinda Pregnant bi lahko bila duhovita in ganljiva zgodba o bremenih nosečnosti in materinstva, vendar pa je namesto tega še ena neumna komedija, ki ni smešna niti takrat, ko gledalec popolnoma izklopi možgane.

Gia Coppola, sicer vnukinja legendarnega Francisa Forda Coppole, se s svojim tretjim celovečercem The Last Showgirl, poklanja (namerno ali ne, to je stvar debate) estetiki filmov Seana Bakerja, ki je znan po prepletanju melanholične poetike in grobega socialnega realizma z veliko fokusa na prikazu življenja marginaliziranih ljudi. Slednja je tokrat 57 – letna eksotična plesalka Shelly, ki že več kot tri desetletja nastopa v Las Vegasu s predstavo La Razzle Dazzle, hkrati pa je mentorica in materinska figura svojim mlajšim kolegicam. Ko je napovedano, da se bo predstava zaradi vse slabše obiskanosti kmalu ukinila, Shelly skuša najti nove karierne priložnosti, toda za plesalko v poznih srednjih letih je v Las Vegasu vse manj prostora, dodatne skrbi pa ji povzroča tudi njen odnos z odtujeno hčerko, ki jo je materina predanost šovbiznisu močno zaznamovala že kot otroka. Kot je bilo že omenjeno, The Last Showgirl svoj obstoj dolguje Bakerjevim filmom kot sta Tangerine in The Florida Project, ki skozi globoko intimne zgodbe razbijajo iluzijo ameriških sanj ter obenem gradijo kontrast med lažnim bliščem ikoničnih mestev ter socialne bede njegovih prebivalcev. Da je vlogo Shelly prevzela Pamela Anderson, ni naključje, saj je skozi kariero nekdanjega supermodela in televizijske seks bombe prejela svoj delež seksističnega in dekadentnega šovbiznisa, kar čudovito preslika v svojo najboljšo igralsko predstavo doslej. Andersonova prepriča s svojo idealno kombinacijo ranljivosti in determinacije, zaradi katere tudi Shelly kot lik zaživi kot nekdo, s katerim se je preprosto poistovetiti, poleg nje pa je treba še omeniti neprepoznavnega Dava Bautisto, ki se prav tako izkaže kot resen dramatični igralec. Coppola čustveno potovanje glavne junakinje skozi Las Vegas začini z ogromno melanholičnega patosa, izvirnega simbolizma, subtilno izbrane glasbe ter empatičnega pristopa, ki pa nikoli ne ogrozi ostrega realizma same zgodbe. The Last Showgirl na trenutke res preveč spominja na Bakerjeve mojstrovine, vendar pa so zgodba filma in odlične igralske predstave tisto, kar izdelek dvigne visoko nad povprečje.