Četudi se zdi, da je zgodovina rasizma v Ameriki dodobra raziskana, se vedno znova pod žarometi javnosti pojavijo grozljive zgodbe iz ne tako oddaljene preteklosti, ki odkrivajo tragične razsežnosti rasne segregacije v ZDA. Ena od teh je tudi o zloglasnem prevzgojnem domu Nickel na Floridi, ki je deloval med letoma 1900 in 2011, dokler ga niso zaprli pod težo sicer dolgoletnih obtožb na račun sadističnih zaposlenih, ki so nad večinoma temnopoltimi mladimi prestopniki izvajali zlorabe, nasilje in celo umore, kjer so bila trupla umorjenih mladih zakopana v neoznačenih grobovih. Pretresljiva drama Nickel Boys režiserja in scenarista RaMella Rossa, postavljena v napeto ozračje 60. let, prikazuje razmere v omenjeni ustanovi dobesedno skozi oči dveh protagonistov; Elwooda, ki je po krivem obtožen sodelovanja pri kraji avtomobila ter vase zaprtega in zafrustriranega Turnerja, med obema pa se hitro razvije tesno prijateljstvo. Navkljub srhljivi resnični zgodbi je filma Nickel Boys strkukturiran kot poetična drama z mnogimi eksperimentalnimi prijemi, ki bodo nedvomno razdelil gledalce; kot že omenjeno, je zgodba prikazana iz prvoosebnih pespektiv Elwooda in Turnerja, vmes pa se pojavijo tudi krajši dokumentarni vložki, ki subtilno secirajo politično in družbeno klimo 60. let v Ameriki. Nekovencionalni pristop bo zaradi svoje specifičnosti marsikaterega gledalca globoko zafrustriran, vendar pa je njegov namen jasen; na karseda avtentičen način prikazati življenje skozi oči neprivilegiranih in preganjanih temnopoltih najstnikov, ki se znajdejo v primežu nasilja in rasizma. Filmu ta cilj tudi brez težave doseže, za kar se je potrebno zahvaliti tudi pristnim igralskim predstavam, odlični glasbi, spretni montaži in spoštljivem odnosu do občutljive družbene problematike. Nickel Boys je resda naporen film, vendar pa je njegova zgodba zelo pomembna, še posebej v današnjih časih, ko rasizem pogosto odpravljamo z levo roko.