Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Češki pisec Ladislav Fuks je leta 1967 spisal svoje najpomembnejše delo, črnohumorno psihološko srhljivko Sežigalec trupel, ki še danes velja za enega od mejnikov v zgodovini češkoslovaške književnosti 20. stoletja. Roman, ki se odlikuje z nenavadno strukturo, unikatnim pripovednim tokom, dolgimi duhovitimi dialogi in pristno morbidno atmosfero je zaradi svoje posebnosti predstavlja vse prej kot enostavno gradivo za filmsko adaptacijo z naslovom The Cremator, katere se je dve leti kasneje samozavestno lotil Juraj Herz in ustvaril po mnenju mnogih enega najboljših čeških filmov vseh časov. Film dokaj zvesto sledi literarni predlogi; zgodba je postavljena v Prago tik pred izburom druge svetovne vojne in spremlja ekscentričnega Karla Kopfrkingla, zaposlenega v mestnem krematoriju, ki postopoma pade pod vpliv v družbi vse bolj prebujajočih se nacističnih idej o “čisti arijski rasi”, kar iz njega ustvari antisemitskega morilca, ki sprejme sodelovanje pri razreševanju “judovskega vprašanja”. V primerjavi z romanom je The Cremator bistveno bolj temačen film, ki ohrani zgolj drobec Fuksovega življenjskega humorja in več časa namenja prikazu strašljive ideološke psihološke preobrazbe osrednjega lika, ki ga z zastrašujočo ledeno prezenco dobrohotnega psihopata upodobi Rudolf Hrušinsky, češki javnosti dotedaj najbolj poznan kot komični igralec v filmski adaptaciji komičnih romanov o Dobrem vojaku Švejku. Herzov film je v vseh pogledih inovativen film, saj ga odlikujejo nekonvencionalna pripovedna tehnika, domiselna uporaba kamere in glasbe, zadušljiva noirovska atmosfera ter prebrisana odločitev, da je film strukturiran kot uro in pol dolg monologov osrednjega lika, kjer so preostale osebe zanj tako pomembne kot trupla, ki končajo v peči krematorija. The Cremator sicer v primerjavi z romanom sklene nekaj sprememb, ki zgodbi škodijo, še posebej preobrazba glavnega lika, ki je v romanu vsaj na začetku dokaj nevtralen, medtem ko je v filmu že od prvega kadra naprej več kot očitno moten. Navkljub tem spremembam, ki so stvar gledalčevega okusa, je The Cremator vsekakor eden od biserov češkega filma.

Povej, ne pokaži. Filmske grozljivke, še posebej tiste, ki se ponašajo z majhnim proračunom, se pogosto poslužujejo tega minimalističnega sloga pripovedovanja, ki lahko prinese enako zadovoljive kot tudi frustrirajoče rezultate. Falling Stars spada nekje vmes, četudi ima za seboj zgodbo z zanimivim ozadjem; nekje na ameriškem zahodu vsako leto obeležujejo t.i. “setveno noč”, nekakšno prehodnico noči čarovnic, kjer iz neba padejo “zvezde” oz. čarovnice, ki se napajajo s človeško energijo. Na to usodno noč se trije bratje odpravijo na kraj, kjer je zakopana čarovnica, katero je pred letom dni ustrelil njihov prijatelj. Ko četverica prispe na cilj in (pričakovano) oskruni čarovničin grob, se nad deželo spusti prekletstvo, zaradi katerega začnejo ljudje skrivnostno izginjati, edini način, da se urok zaustavi, pa je ta, da čarovnično truplo pred zoro zažgejo. Falling Stars je atmosferična grozljivka, ki se zanaša na dialoge in dolge razlage dogajanja, medtem ko so nadnaravni elementi skoraj v celoti potisnjeni v ozadje; čarovnice, uroki in drugi viri groze so omenjeni, režiserja in scenarista Gabriel Bienczycki in Richard Karpala (to je tudi njun prvenec) pa se močno zanašata na razvoj likov, skrivnostno vzdušje in minimalizem, ki bi ga v filmih radi še pogosteje videli. Film je tako vzdušen, dobro odigran in ohranja dobro mero suspenza in misterija, vendar pa kljub temu pušča vtis nedokončanosti; v skromnih 80. minutah o likih ne izvemo veliko pomembnega, sama prisotnost nevidne groze pa se dokaj hitro izrabi in namesto napetosti zbuja dolgočasje. Če bi film bil vsaj za pol ure daljši in bolje razvil tako like kot osrednji konflikt, bi bil odličen, vendar je tudi kot tak povsem spodoben in pri gledalcu zbudi zanimanje, kaj bosta dvojec Bienczyscki in Karpala scoprala v prihodnje.