Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Poletne olimpijske igre v Münchnu leta 1972 niso predstavljale zgolj pomembnega športnega dogodka, ampak tudi kulturno prelomnico; Nemčija, ki je pred tem gostila olimpijske igre leta 1936 pod avtoritatinim nacističnim režimom, se je s svojim drugim gostovanjem OI želela moralno odkupiti za grehe iz temačne preteklosti in predstaviti Nemčijo v bolj pozitivni, navdihujoči in liberalni podobi. Žal pa je slavnostni dogodek prekinila tragedija, ko so 5. septembra v zgodnjih jutranjih urah v prostore izraelske olimpijske ekipe vdrli člani palestinske teroristične organizacije Črni September; ti so za talce vzeli 11 članov izraelske ekipe in v zameno zanje zahtevali izpustitev več palestinskih političnih zapornikov, dogodek pa se je s tragičnim masakrom, v katerem so med drugim življenja izgubili vsi ugrabljeni športniki. September 5 je film, ki spremlja člane ameriške športne televizije ABC Sports, ki je tistega usodnega dne v realnem času spremljala potek drame s talci in poskrbela za enega najbolj gledanih televizijskih prenosov v zgodovini. Režiser Tim Fehlbaum sledi zakonitostim t.i. pisarniških dram, kjer ne manjka prepričljive naturalistične igre, zalezovalske kamere, ki gledalca potegne v osrčje samega dogajanja ter karseda objektivni prikaz dogodkov, ki bi lahko nespretno izpadli kot neokusna eksplotacija. Velika prednost filma je ta, da se zateka k uporabi resničnih televizijskih posnetkov iz leta 1972, dogajanje pa je omejeno na notranjost televizijske postaje, kjer se ekipa ves čas sooča z dilemo, katere informacije in v kolikšni meri morajo biti te posredovati javnosti. Fehlbaum vse to zavije v sicer konvencionalen, vendar izredno napet, atmosferičen in spoštljiv film, ki medijsko zelo pokrit zgodovinski dogodek predstavi na način, ki deluje sveže in niti malo dolgočasno.

Večina filmov z Balkana se tudi po več kot treh desetletjih od uradnega zaključka krvavih vojaških spopadov (vsaj na papirju) še vedno močno posveča temu nedvomno izredno travmatičnem obdobju, ki je razklalo nekdaj močno jugoslovansko skupnost in na široko odprlo vrata nacionalizmu, sovraštvu in splošni moralni brezobzirnosti. Kratki film Čovjek koji nije mogao šutjeti, sicer hrvaško-slovensko-bolgarsko-francoska koprodukcija, ki je leta 2024 slavila z nagrado za najboljši kratki film na festivalu v Cannesu in si nekaj mesecev kasneje priborila tudi nominacijo za oskarja, temelji na resničnih dogodkih iz leta 1993, ko je srbska paravojaška enota ustavila vlak na postaji Štrpci, iz njega prisilno odvedla devetnajst civilistov in jih ubila. Med žrtvami je bil tudi upokojeni jugoslovanski oficir Tomo Buzov, ki se je edini od petstotih potnikov uprl ustrahovanju srbskih vojakov. Posebnost pričujočega filma je ta, da Buzov nastopa zgolj kot stranski lik in da njegovo pogumno dejanje spremljamo skozi oči ostalih potnikov v kupeju, ki omahujejo med akcijo in molkom, slednje pa tudi predstavlja osrednji motiv filma, kar je že razkrito v njegovem naslovu. Čovjek koji nije mogao šutjeti morebiti res daje vtis še enega filma o vojni na Balkanu, vendar pa je njegova zgodba posredovana na tak način, da elegantno preseže geografske in časovne okvirje ter nagovori gledalca z univerzalnim sporočilom o tem, kako lahko malo dejanje upora nekomu spremeni življenje (Buzov je namreč uspel preprečiti aretacijo 17 – letnega bošnjaka, ki bi skoraj zagotovo končal pred strelskim vodom) in kako težka je lahko cena molka. Čovjek koji nije mogao šutjeti je navkljub minimalističnemu dogajanju izvrstno odigran, napet in emocionalen opomnik na grozote, ki jih prinašata vojna in sovraštvo med narodi.