Oh, Canada (2024)

Rating: 5 out of 10.

Kot je bilo že mnogokrat omenjeno; ambicije same po sebi ne naredijo nekaj dobrega, če se niso izražene na način, ki bi vodil do njihove zadovoljive realizacije. To pravilo žal še kako velja za zadnji celovečerni film legendarnega filmarja Paula Schraderja, ki tudi na “stara leta” ne skopari z nizanjem presežkov (First Reformed, Card Dealer), vendar se mu je pri eksperimentalni drami Oh, Canada nekaj pošteno zalomilo. Film zaznamuje Schraderjevo drugo sodelovanje z Richardom Gerom, s katerim sta leta 1980 zakrivila klasiko American Gigolo in na prvi pogled ponuja zgodbo, polno potenciala; Gere je umirajoči filmski režiser Leonard Fife, ki se tik pred smrtjo odloči opravit intervju, v katerem vsem zbranim razodene, da je njegova persona oboževanega in progresivnega filmarja zgrajena na lažeh, hkrati pa skuša osvetliti svoje težavne odnose z družino in prijatelji. Verjetno ni treba poudarjati, da je Oh, Canada eden od Schraderjevih bolj osebnih projektov, v katerem se med drugim ukvarja z razbijanjem romantičnega mita o problematičnih umetnikih, hkrati pa naslovi univerzalne teme smrtnosti in človekove zmožnosti odpuščanja lastnih grehov iz preteklosti. Pričujoči film svoje ambicije razkaže predvsem v pripovednem toku, ki je nekonvencionalen in med drugim omogoča nelinearne prehod med različnimi časovnimi obdobji, občasno pa si privošči tudi zanimive eksperimente kot je vdor Fifovega starejšega jaza v spomine iz preteklosti (mlajšega Fifa odigra Jacob Elordi) ali obratno. In navkljub vsem tem zanimivim idejam je Oh, Canada precej duhomoren, razvlečen (kar je ironično, saj film traja slabo uro in pol) in nasploh zmeden film, ki bo pri gledalcu namesto občudovanja zbujal frustracije. Nekonvencionalni pripovedni tok deluje zoprno pretenciozno, zgodba je povedana brez jasnega fokusa ali koherentne strukture, posledično pa je tudi dogajanje v filmu vse prej kot zanimivo. Vprašanje je, kaj točno je šlo pri Schraderjevu filmu narobe; njegove previsoke ambicije, samozadostna drža ali preprosta lenoba. Ali pa kar vse troje.

The Damned (2024)

Rating: 7 out of 10.

Nadnaravna strašljivka The Damned že v uvodnih kadrih hitro vzpostavi resnost situacije, v kateri se znajdejo glavni junaki; konec 19. stoletje se v naselju nekje v Arktičnem zalivu skupina ribičev pod vodstvom mlade vdove Eve (Odesa Young) srečuje z neusmiljenim hladnim vremenom, pomanjkanjem hrane in skoraj popolno odmaknjenostjo od civilizacije. Hladna modra fotografija, premišljeno izbrana ambientalna glasbena podlaga in temačna nordijska atmosfera odlično povzamejo eksistencialno grozo osrednjih likov, ki postane še bolj izrazita, ko ribiči nekega jutra naletijo na posadko nasedle ladje in se znajdejo v dilemi; ali nesrečnim preživelim priskočiti na pomoč ali jih prepustiti tragični usodi? Eva, ki se zaveda, da ne premorejo dovolj sredstev za preživetje, se s težkim srcem odloči za slednje, kmalu zatem pa se začnejo v naselju odvijati nenavadni dogodki, za katerimi naj bi stala skrivnostna nadnaravna entiteta, dotedaj prisotna zgolj v arktičnih legendah. The Damned je film, ki gradi most med tradicijo in modernostjo; prva je prisotna predvsem v atmosferi, počasnem tempu in zanašanju na večinsko odsotnost groze, druga pa je izrazita s trenutki preverjenih načinih strašenja gledalca, ki med drugim vključujejo bučno nenadne skoke v kamero, pospremljene z bučno glasbeno podlago. Kombinacija “starega in novega” ni vedno posrečena in zgodbo popelje v območje že videnega in predvidljivega (še posebej, če ste videli Carpenterjevo klasiko The Thing), hkrati pa bi si zgodba zaslužila več dodelanosti (filmu ne bi škodilo, če bi bil vsaj pol ure daljši), toda film režiserja in scenarista Thordurja Palssona uspe pridobiti gledalca na svojo stran z galerijo všečnih likov, odličnimi igralskimi predstavami (izstopa predvsem zelo ekspresivna Youngova) in nekaj presenetljivo dobro izpeljanih strašljivih trenutkov. The Damned ni žanrski presežek, je pa še vedno simpatični hibrid vseh preverjenih trikov iz klasičnih in modernih grozljivk.