Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Južna Afrika, leta 1901. Na vrelišču druge angleško-burske vojne se ranjen general zateče v hiško starejše ženske in njene nepokretne hčerke, ki je zvezana za stol in iz neznanega razloga ne sme nikoli zaspati. To predstavlja okvirni zaplet zgodovinske psihološke srhljivke Breathing In, ki se poslužuje pravil filmskega minimalizma, kar je enako ambiciozen kot tudi tvegan podvig; v času, ko se filmi požrešno bašejo z neprestano akcijo, hitrim tempom in pogosto plitkimi zgodbami in liki, je osvežujoče videti film, ki se zanaša tisto, kar bi sicer moralo biti najpomembnejše; močno vsebino, zanimive in kompleksne junake ter napetost, ki se gradi preko razvoja njihovih odnosov. Vse to ponuja ravno film Breathing In; dogajanje, ki se odvije v skoraj realnem času, je omejeno na eno samo lokacijo, nastopajo zgolj štirje liki, groza pa se črpa s pomočjo temačne atmosfere in “odsotne prisotnosti” nečesa zloveščega, za kar sicer vemo, da obstaja, vendar ostaja očem nevidno. Velja tudi omeniti, da se film režiserja in scenarista Jaca Bouwerja zanaša na nekonvencionalno pripovedno nit, kar pomeni, da mora biti gledalec za globje razumevanje zgodbe bolj pozoren in predvsem potrpežljiv kot sicer. Končni rezultat je film, ki resda ni povsem kos svojim ambicijam, vendar pa vseeno ponudi dovolj zanimivih idej, da bo pisan na kožo oboževalcem t.i. art-house strašljivk. Dobre igralske predstave, privlačno misteriozni dialogi in vzdušna surrealna atmosfera se uspejo odkupiti za izredno počasen tempo in občasno preveč pretenciozno zgodbo, ki niha med navdušenjem in dolgčasom. Breathing In je gledljiva, vendar nekoliko prenaporna grozljivka za izbrane okuse.

Bodimo iskreni; življenjska pot Robbieja Williamsa, priljubljenega britanskega pevca, nekdanjega “slabega fanta” fantovske senzacije Take That in brezmejnega ekscentrika, je bila do te točke preveč ekstravagantna, odštekana, razvratna in nihilistična, da bi jo lahko adaptirali v konvencionalno glasbeno biografijo. In točno to je tudi Better Man; film, ki Williamsovo kariero in zasebno življenje prikaže skozi oči antropomorfnega šimpanza, ki simbolično predstavlja pevčevo refleksijo samega sebe kot večnega čudaka, ki se je vedno počutil manj “evolucijsko razvito” od ljudi okoli sebe. Takšen pristop morebiti res zveni kot izgovor za patetično samopomilovanje, toda Better Man je skoraj brezhibna kombinacija glamurozne glasbene ekstravagance, surrealne komedije in presenetljivo čustvene drame, ki se bolj kot na formualično beleženje pevčevih vzponov in padcev osredotoča na prerez njegove pogosto kontradiktorne in kompleksne persone. Williams je tako v enem trenutku egocentrični kralj svet, že kmalu zatem pa se spopada z lastnimi demoni in skuša med drugim zakrpati odnos z odtujenim očetom, nekdanjimi partnericami in kolegi iz glasbene industrije. Združitev vseh teh elementov se preveč ambiciozna, toda Better Men z lahkoto skače od komedije, drame, absurda do tragedije, pri tem pa gledalca očara s fantastičnimi pevskimi / plesnimi točkami, Williamsovim samoironičnim smislom za humor, živahnim tempom in osupljivo “igralsko” prezenco šimpanza, ki na začetku resda deluje nevmesno, vendar kmalu postane naravni del filmske zgodbe. A tisto, kar pri filmu Better Man lahko najbolj cenimo, je njegova hudomušna iskrenost, ki se ne sramuje izluščiti bistva pevčeve zgodbe; “Tukaj sem zato, da vas zabavam.” In pričujoči film je prekleto dobra zabava.