Potem, ko je leta 2009 kanadski filmar Dennis Villeneuve šokiral z dramo Polytechnique, ki je prikazala srhljivo ozadje enega najhujših strelskih pohodov v zgodovini države, je zgolj leto dni postregel z ambiciozno psihološko dramo Inscendies, ki dogajanje prestavi iz Kanade v neimenovano deženo na bližnjem vzhodu, katero je v preteklosti zaznamovala okrutna državljanska vojna. Tja odpotujeta brat in sestra po tem, ko ju pokojna mati v oporoki prosi, da bi po njeni smrti dostavila pismo njunemu očetu in dolgo pogrešanemu bratu; s to prošnjo se začne mučna odiseja skozi deželo, ki jo prizadaneta vojno nasilje, verski fanatizem in globoki družinski konflikti, ki postopoma vodijo do razpada človeških odnosov. Zgodba filma Incendies je zaznamovana s počasnim tempom in nelinearno pripovedno nitjo, ki med drugim vključuje časovne preskoke in nenadne menjave med usodami različnih likov; preteklost in sedanjost se postopoma združita v eno tragično zgodbo s šokantnim preobratom, ki sprva deluje neverjetno in za lase privlečeno, a ko realnost vojnega vsakdana potrka na vrata, postane jasno, da so takšni dogodki še kako mogoči in da pustijo hude posledice na posameznikih. Slednje pa je tudi tisto, kar Villeneuveja najbolj zanima; kako vojna spremeni ljudi in jih popolnoma uniči šele mnogo let po tem, ko na bojiščih zavlada navidezno premirje. S čudovito igro, potrpežljivim tempom in presenetljivo brezhibno izpeljanim pripovednim tokom, ki bi v rokah manj izkušenega režiserja izpadel nerodno, se pričujoči film uvršča med še enega od Villeneuvejih umetniških presežkov. Iscendies je film, ki gledalca uspešno “prisili”, da ostane zakopan globoko v njegovem spominu.
