Inscendies (2010)

Rating: 8 out of 10.

Potem, ko je leta 2009 kanadski filmar Dennis Villeneuve šokiral z dramo Polytechnique, ki je prikazala srhljivo ozadje enega najhujših strelskih pohodov v zgodovini države, je zgolj leto dni postregel z ambiciozno psihološko dramo Inscendies, ki dogajanje prestavi iz Kanade v neimenovano deženo na bližnjem vzhodu, katero je v preteklosti zaznamovala okrutna državljanska vojna. Tja odpotujeta brat in sestra po tem, ko ju pokojna mati v oporoki prosi, da bi po njeni smrti dostavila pismo njunemu očetu in dolgo pogrešanemu bratu; s to prošnjo se začne mučna odiseja skozi deželo, ki jo prizadaneta vojno nasilje, verski fanatizem in globoki družinski konflikti, ki postopoma vodijo do razpada človeških odnosov. Zgodba filma Incendies je zaznamovana s počasnim tempom in nelinearno pripovedno nitjo, ki med drugim vključuje časovne preskoke in nenadne menjave med usodami različnih likov; preteklost in sedanjost se postopoma združita v eno tragično zgodbo s šokantnim preobratom, ki sprva deluje neverjetno in za lase privlečeno, a ko realnost vojnega vsakdana potrka na vrata, postane jasno, da so takšni dogodki še kako mogoči in da pustijo hude posledice na posameznikih. Slednje pa je tudi tisto, kar Villeneuveja najbolj zanima; kako vojna spremeni ljudi in jih popolnoma uniči šele mnogo let po tem, ko na bojiščih zavlada navidezno premirje. S čudovito igro, potrpežljivim tempom in presenetljivo brezhibno izpeljanim pripovednim tokom, ki bi v rokah manj izkušenega režiserja izpadel nerodno, se pričujoči film uvršča med še enega od Villeneuvejih umetniških presežkov. Iscendies je film, ki gledalca uspešno “prisili”, da ostane zakopan globoko v njegovem spominu.

Pol Guasch: Napalm v srcu

Svet Napalma v srcu, proznega prvenca katalonskega pesnika in pisatelja Pola Guascha (1997) že na prvi strani daje vtis hkrati abstraktnega kot tudi turobno realističnega; kot bralci smo vrženi v skoraj postapokaliptično okolje, razpeto med urbanim in ruralnim ter zaznamovano s pričakovanimi tegobami kot so lakota, revščina, brezposelnost, pomanjkanje perspektive in okruten boj za preživetje. V tem izgubljenem “raju” se nahaja tudi neimenovani glavni junak, ki živi z mamo v naselju blizu gozda in spremlja hiter propad Tovarne, ki je lokalnemu prebivalstvu nekoč predstavljala edini vir zaslužka ter še hitrejši vzpon represivnega militarističnega organa, ki ga predstavljajo obritoglavci. Tu so še junakova pasivna mama, njegov skrivni ljubimec in ljubiteljski fotograf Boris ter bežni posamezniki, ki vstopajo in izstopajo iz propadlega sveta. Pasivnost, ki zaznamuje prvi dve tretjini romana, se proti koncu spremeni v aktivnost, ko se glavni junak in Boris naposled odločita za odhod, vendar pa se kljub temu zdi, da je njun cilj hkrati zelo blizu kot tudi daleč.

Napalm v srcu ima zelo skopo, skoraj neobstoječo zgodbo, posredovano preko kratkih vinjen in anekdot, Guasch pa v pripovedni tok vnaša elemente pisemskega romana, likovne umetnosti, toka zavesti in fotografije. Avtorjeva odločitev, da kraju in dogajanju ne doda nobenega ozadja, je vsekakor premišljena in smiselna, saj je sporočilo romana univerzalno in bi pripeljalo do enakih zaključkov v kateremkoli časovnem obdobju. Roman tematizira žal večno aktualne teme kot so nasilje nad drugačnostjo, sram in zatiranje osebne svobode, pri tem pa venomer ohranja občutek za poetičnost in jezikovno izbrušenost. Guascheva poetika je brezhibno lepa kot tudi zastrašujoče srhljiva, jezik pa v obeh skrajnostih teče kot čista reka besed, podob in idej, ki odražajo tako notranjo stisko glavnega junaka kot tudi propadajoči svet. Toda Napalm v srcu podobno kot Cesta Cormaca McCarthyja ohranja občutek za lepoto in upanje, pa četudi oboje ne prinaša popolne bralske katarze.

Srhljivo lepa ali čudovito zastrašujoča vizija časa in prostora, v katerem živimo.

Rating: 4 out of 5.