The Return (2024)

Rating: 7 out of 10.

Homerjeva pesnitev Odiseja, ki popisuje drzne pustolovščine grškega veterana vojne za Trojo in kralja otoka Itaka, je doživela že nešteto filmskih adaptacij, bodisi neposrednih bodisi svobodnih priredb, zato je enemu največjih del grške literature nemogoče odreči močan vpliv, ki jih je imelo na razvoj sedme umetnosti. The Return italijanskega režiserja Uberta Pasolinija spada med zveste adaptacije Homerjevega epa, le da si za izhodišče vzame zgolj zadnji del pesnitve, ki popisuje Odisejevo (Ralph Fiennes) vrnitev na Itako in ponovno srečanje z odraslim sinom Telemahom (Charlie Plummer) in zvesto ženo Penelopo (Juliette Binoche), ki je obkrožena z nasilnimi snubci, ki od nje zahtevajo, da si med njimi čimprej izbere novega moža. Velja opozoriti, da se film The Return odpove mitološkemu / fantazijskemu ozadju Odisejeve pripovedi in namesto tega vztraja pri grobem realizmu, ki si za fokus izbere ranljivega in ostarelega glavnega junaka, ki nemočno spremlja propad domačega otoka in se skuša vrniti nazaj na zasluženi prestol. Pasolinijeva vizija Homerjevega epa je osvežujoča in drzna, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav (še posebej Fiennesa in Binochejeve), vzdušne atmosfere, ki je še posebej uspešna pri prikazu propada Itake ter intimne zgodbe, ki namesto spektakla daje prednost človeški drami, kjer so heroji razgaljeni v vsej svoji ranljivosti in konfliktnosti, pohvalno pa je tudi to, da film veliko časa nameni Penelopi in njenemu težkemu položaju zveste žene in samosvoje upornice. Realističen pristop pa je ironično tisto, kar izpostavi tudi nekatere pomankljivosti filma; pusta vizualna podoba, neprepričljiv preskok Odiseja iz trpečega vojnega veterana v drznega bojevnika ter šlampasti akcijski prizori, kar je tudi posledica starosti igralcev, ki niso več v takšni formi kot nekoč. The Return je torej film, ki ga hkrati dvigujejo pod ovirajo lastne ambicije, a je še vedno zanimiv vpogled v neštetokrat analizirano Odisejevo pesnitev.

Ples v dežju (1961)

Rating: 8.5 out of 10.

Slovenski film je do začetka 60. let večinoma tičal v vodah ideološkega socialnega realizma in navdihujočih vojnih akcij o drznih podvigih partizanskih sil za časa druge svetovne vojne. Ta trend je grobo prekinil “enfant terrible” Boštjan Hladnik z modernistično dramo Ples v dežju, ki je bila za tiste čase radikalno drugačen film, močno navdihnjen s temačnostjo in nihilizmom filmov noir in francosko novovalovsko poetiko. Film, posnet po motivih romana Črni dnevi in beli dan, edinega proznega dela dramatika Dominika Smoleta, je zavit tako v metaforično kot tudi dobesedno črnino; deževne in zapuščene ljubljanske ulice, zanemarjeni in utesnjeni interieri ter noč, ki se zgrinja nad glavne junake kot znak neizbežne tragične usode, predstavljajo kulise tragične ljubezenske zgodbe iz sveta pogosto nerazumljenih in zafrustriranih umetniških boemov, ki hkrati bežijo pred bolečino kot se tudi vrtijo okoli nje kot magneti. Hladnikov film predstavi ljubezenski trikotnik med zapitim slikarjem Petrom (Miha Baloh), zafrustrirano gledališko igralko Marušo (Duša Počkaj) in sramežljivim šepetalcem (Ali Raner), ki iščejo zase idealen svet, čeprav boljšega od tega, v katerem so, sploh ni. Ples v dežju je za zgodovino domače sedme umetnosti vsekakor prelomen film; Hladnik s samozavestno režijo in mojstrsko natančnostjo preslika nekonvencionalne filmske prijeme v domače okolje, ne da bi pri tem zapadel v brezsramno kopiranje francoskih novovalovcev. Vzdušna noirovska atmosfera, brezhibno prepletanje sanjskega in realističnega, nenavadno melodramatične, pa vendar nepozabne igralske predstave (še posebej imenitna je Počkajeva, ki z Maruško ustvari enega najbolj tragičnih likov v zgodovini slovenskega filma) ter večplastna zgodba, namenjena številnim intepretacijam vsekakor predstavljajo težak zalogaj za gledalca, vendar pa Ples v dežju pričara toliko navdihujočih trenutkov, da se je filmu nemogoče upreti. In četudi Hladnik ponekod po nepotrebnem razvleče zgodbo in se zateka v pretenciozni simbolizem, se pričujoči drama upravičeno šteje med klasike modernega slovenskega filma.