Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Iranec Mohammad Rasoulof je primer filmskega umetnika, ki je sprejel film kot orožje zoper sistemsko tiranijo in z njo povezane krivice; v zadnjem desetletju je bil pogosto tarča iranskih oblasti zaradi snemanja filmov brez potrebnih dovolilnic, nekajkrat mu je bila izrečena tudi zaporna kazen in celo prepoved odhoda iz države. V mesecih pred premiero njegovega najnovejšega celovečerca, družinske drame The Seed of the Sacred Fig, na festivalu v Cannesu, so ga v domovini znova obsodili na 8 – letno zaporno kazen, vendar je Rasoulof uspel še pravočasno pobegniti v Evropo. Da je pričujoči film sprožil tako buren odziv iranskih oblasti, je pričakovano, saj njegovo ozadje temelji na resničnih protestihi, ki so izbruhnili septembra 2022 po smrti 22 – letne Mahse Amini, ki se je uprla nošnji naglavne rute in bila (sodeč po izpovedih prič) deležna brutalnega mučenja s strani iranske policije, ki je vpleteno v smrt zanikala. Vzporedno z resničnimi protesti pa gledalci spremljamo zgodbo družine ambicioznega preiskovalnega sodnika Imana, ki zvesto sledi režimu in nadzoruje aretacije in zasliševanja protestnikov, kar pa vse težje prenašajo njegovi hčerki in žena, ki zgolj nemočno opazujejo kako policija okrutno ravna z njihovimi prijatelji in vrstniki. The Seed of the Sacred Fig je radikalen, udaren in brezkompromisno krut film, ki skozi zgodbo o privilegirani iranski družini s tragično iskrenostjo in suvereno prikaže postopen razpad moralnih vredno znotraj storo patriarhalnega sistema, pri tem pa se požvižga na politično korektnost ter jasno in glasno obsodi krivce za nastali kaos v Iranu. Filmu je v pomoč tudi izvrstna igralska zasedba (ženski del, ki ga sestavljajo Soheila Golestani, Mahsa Rostami in Setareh Maleki, je naravnost imeniten), Rasoulof pa z uporabo resničnih posnetkov demonstracij v Iranu premeteno prikaže tragične posledice sistemskega nasilja. Nasploh odličnemu filmu dela nekaj preglavic razvlečena dolžina skoraj treh ur, ki je najbolj evidentna v zadnji tretjini, kjer se Rasulof odpove intimnosti dogajanja in postreže z pretirano “akcijskim” pregonom, ki spominja na scene iz kakšne ruralne grozljivke. Te napake pa niso preveč usodne, saj je Seed of the Sacred Fig še vedno preveč pomemben film, da bi ga lahko zlepa pozabili.

Okoli sveta, mimo doma. Tako se glasi podnaslov avtobiografske drame Šterkijada, sicer zadnjega celovečerca Igorja Šterka, ki je pričakovano tudi njegov najbolj osebni projekt v zdaj več kot četrt stoletja dolgi filmski karieri. Ni naključje, da je film ugledal luč sveta točno 15 let po smrti njegovega očeta, slavnega pomorščaka Jureta Šterka, ki je januarja 2009 med plovbo okoli sveta izginil v Indijskem oceanu; biti sin človeka, ki si je drznil slediti svojim sanjam in med drugim kot prvi Slovenec popolnoma sam objadral sveta, je v očeh javnosti napačno razumljega vloga, saj bi od Igorja pričakovali zgolj neskončen ponos, da je bil njegov oče neustrašni morski volk. Vendar pa Šterkijada ni takšne vrste film; že v uvodnem kadru, postavljen v leto 1975, spremljamo Igorja kot otroka, ki spremlja enega od številnih prepirov med njegovima staršema, še posebej, ko beseda nanese na Juretovo pogosto odsotnost od doma ter domnevno zakonsko nezvestobo. V nadaljevanju smo gledalci priča melanholičnemu kolažu spominov na Igorjevo odraščanje, ki so nostalgično duhoviti kot tudi iskreno bridki, še posebej, ko Šterk samozavestno demistificira svojega očeta in se sooči z dejstvom, da je strast do morja in preizkušanja lastnih zmogljivosti v njemu zbudila tudi egocentričnost in sebičnost. Poleg pričakovano izpiljene vizualne podobe in odličnih igralskih predstav, še posebej Janeza Škofa, ki perfektno zajame karizmatičnost kot tudi obsesivno naravo pokojnega Šterka, je glavna odlika filma Šterkijada njegova vsebinska univerzalnost, saj se s svojo ganljivo analizo družinskih odnosov približa marsikateremu gledalcu. Ta iskrenost in pogum, ki poganjata pričujoči film, odtehtata nekatere manjše napake kot so prekratka dolžina in nekateri polovično razviti konflikti, Šterku pa vse pohvale, da se je uspel distancirati od slavne podobe svojega očeta in mu postaviti spomenik, ki služi kot poklon kot tudi kritika zapuščine pomorščaka, ki je živel za morje in tam tudi umrl.