Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Čilski režiser Pablo Larrain se je navkljub izletom v različne žanre (nazadnje je navdušil s satirično grozljivko El Conde) najbolj proslavil z eksperimentalnimi biografskimi filmi o najpomembnejših ženskah 20. stoletja. Njegov izrazito minimalistični in poetični pristop do razgaljanja zasebnih življenj močno oboževanih in žal tudi nerazumljenih žensk kot sta bili Jackqueline Kennedy in princesa Diana je prinesel svežino znotraj žanra filmski biografij in ustvaril protipol konvencionalnim hollywoodskim melodramam, ki so prepogosto zapadle v melodramatično prirejanje dejstev in osladno poveličevanje dosežkov portretirane osebe. Larrain svojo neuradno trilogijo o ženskah uspešno zaključuje s filmom Maria, ki sledi kompleksnemu življenju in razburkani karieri legendarne ameriške operne pevke grških korenin Marie Callas (1923-1977), ki je navduševala ljubitelje opere s svojo prepoznavno čustveno interpretacijo in širokim glasovnim razponom, hkrati pa je dvigovovala prah zaradi močnega temparamenta in medijsko odmevnih afer, še posebej z grškim ladjarskim tajkunom Aristotlom Onassisom. Podobno kot filma Jackie in Spencer je tudi Maria zamišljen kot globoko intimen portret operne pevke, ki otožno tiči v senci stare slave; z izjemo krajših flashbackov je dogajanje postavljeno v Pariz, kjer se Callasova v zadnjem tednu svojega življenja sooča z vse bolj šepajočim zdravjem, dvomi v obuditev njene pevske kariere in obujanjem spominov na preteklost. Larrainov film znova prepriča s svojim nekonvencionalnim pristopom ter domiselnim eksperimentiranjem s klišeji filmskih biografij, hkrati pa poskrbi za izpiljeno vizualno podobo, izvirni poetični simbolizem ter boleče iskreno demistifikacijo pevkine persone. Za slednje se je potrebno zahvaliti predvsem fenomenalni igralski predstavi Angeline Jolie, ki je pokojni pevki neverjetno podobna in uspešno zajame tako njeno temparamentnost kot tudi ranljivost. Maria je tako več kot uspešen zaključek Larrainove trilogije o pomembnih ženskah 20. stoletja, ki bo prepričal predvsem tiste, ki hrepenite po nekoliko drugačni izkušnji z žanrom filmske biografije.

Najboljši filmi so vedno tisti, ki jih zaradi svoje edinstvenosti in unikatnosti ni mogoče omejiti na en žanrski predalček, zato so pogosto podvrženi debatam o tem, kako bi jih sploh morali interpretirati. Dober primer takšnega filma je japonska klasika Onibaba, ki še danes sproža pomisleke glede tega, kam jo uvrstiti; nekateri jo dojemajo kot zgodovinsko dramo, spet drugi kot psihološki erotični triler, potem pa se najdejo tisti, ki v filmu prepoznajo elemente, po katerih je bil kasneje žanr t.i. folk grozljivk. Slednja ugotovitev ni niti malo zgrešena, saj je film svobodna predelava starodavne budistične legende o zlovešči maski, ki jo ni nikoli moč sneti; dogajanje je postavljeno v nerodovistno travnato močvirje na Japonskem sredi 14. stoletja, ko deželo pretresa krvava državljanska vojna in huda lakota. Dve ženski, mati samuraja Kicha in njegova žena, se preživljata s pobiranjem lastnine mrtvih samurajev in čakata na Kichijevo vrnitev domov. A ko Kichijev vojni tovariš Hachi potrdi njegovo smrt na bojišču, se žena spusti v strastno razmerje s Hachijem, kar močno razburi mater, ki se po spletu okoliščin polasti skrivnostne maske padlega samuraja. Onibaba upravičeno velja za filmsko klasiko, saj je zaznamovala evolucijo marsikaterega žanra; od zgodovinske drame o tragičnih posledicah vojnega upostošenja na srednjeveškem Japonskem, žgečkljive erotične parabole o osamljenosti, poželenju in ljubosumju ter folk strašljivke, ki razgali brutalni razkroj družinskih vezi pod težo nasilja in samodestruktivnih nagonov. Režiser Kaneto Shinodo, ki je za časa svojega življenja zakrivil cel kup japonskih klasik, je tokrat na vrhuncu moči; fenomenalna temačna atmosfera močvirja z visoko travo, neobičajno mikavna uporaba glasbe in naravnih zvokov, močna ekspresivna igra, mojstrsko grajenje suspenza ter osredotočenost na zgodovinske detajle naredijo iz filma Onibaba umetnino, ki brezhibno kombinira poetično in zastrašujoče. Nesporna klasika japonskega filma.