Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Življenje francoske pisateljice Constance Debré, vnukinje prvega povojnega predsednika francoske vlade Michela Debréja, je sprva vodilo v predvidljivo usodo posameznice, ujete v idealistično okolje privilegirane malomeščanske elite. Doštudirala je pravo, postala uspešna odvetnica, si našla partnerja, z njim zanosila in rodila sina Paula. Toda pri 43. letih se je Debrejeva nenadoma odločila za drastično spremembo življenjskega sloga; podala je zahtevo za ločitev, odvetniško kariero obesila na klin, si postrigla lase in sprejela novo življenje promiskuitetne lezbične pisateljice. Kot avtorefleksija tega zanjo pomembnega obdobja služi tudi literarna trilogija, katere prvi del se imenuje Love Me Tender; v njem je kot osrednji konflikt izpostavljen njen boj za skrbništvo nad sinom, hkrati pa se posveča tudi svojemu “novemu” življenju lezbijke, ki pogosto menjava partnerke, do katerih se boji gojiti kakršnakoli globja čustva, dneve pa preživi ob kajenju, plavanju, branju in pisanju. Roman, ki sledi zakonitostim trenutno vse bolj trendovskega pisanja t.i. “avtofikcije” (ni naključje, da je roman v slovenščino prevedla Eva Mahkovic, ki v svojih delih uporablja identično tehniko pisanja) v kratkih poglavjih na iskren in neposreden način odpira večno aktualna vprašanja identitete, razlik med spoloma ter predvsem težavnega položaja žensk, ki so razklane med tradicionalnim družbenimi normami in bolj “drastičnim” življenjskim slogom.

Love me Tender je hiter in berljiv roman, vendar pa ga nikakor ni mogoče označiti za lahkotnega oz. “plažnega”. Avtorica nas v v kratkih in udarnih poglavjih pelje skozi čustveno razburkano obdobje razklanosti med preteklostjo in sedanjostjo, med njenim “vsiljenim” malomeščanskim negovanjem idealnega jaza ter transformacijo v osebo, ki išče potešenje v nihilističnem odnosu do sveta in svobodnih seksualnih praksah s popolnimi neznankami. Velja omeniti, da avtorica resda ne vzpostavi ostre kritične drže do svojega novega načina življenja, ga pa vsekakor ne želi idealizirati oz. opisati kot stanje, v katerem se dobro znajde. Love Me Tender je roman o ženski, ki se je našla, vendar se še vedno išče; je roman o poti, ki pa se je šele dobro začela, zato tako bralec kot tudi sama junakinja težko predvidita, kam ju bo usoda peljala. Toda vse je bolje od tičanja v rutinskem dolgčasu, ki ga ponuja že vnaprej začrtano življenje ženske kot sužnje hladnega birokratskega sistema.

Iskrena literarna samorefleksija, ki presega omejitev na spol in nagovori bralca z univerzalnim sporočilom o iskanju in sprejemanju svojega individualizma.

Če je moč verjeti govoricam, je sodni kriminalni triler Juror #2 zadnji film v več kot 50 – letni karieri legendarnega igralca in režiserja Clinta Eastwooda, ki danes šteje 94 let. Če to drži, potem lahko z gotovostjo rečemo, da si je za svoj režijski labodji spev izbral projekt, ki je več kot vreden njegovega slovesa enega najbolj drznih avtorjev v zgodovini sedme umetnosti. V filmu spremljamo novinarja in nekdanjega alkoholika Justina, ki sprejme vlogo porotnika v odmevnem sodnem procesu zoper mladeniča, ki je obtožen umora svojega dekleta. Tekom obravnave, katere razplet je glede na vse razpoložljive dokaze vsem že vnaprej jasen, je Justin edini, ki začne dvomiti v mladeničevo odgovornost za umor, še posebej, ko zgrožen ugotovi, da je morebiti sam kriv za smrt nesrečnega dekleta. Za razliko od večine sodnih dram, ki svoj fokus osredotočijo na končne razsodbe obravnavanih primerov, film Juror #2 svoj veliki preobrat razkrije dokaj zgodaj, vendar se zgodba na tej točki šele dobro začne; iskanje krivca tokrat ni tako pomembno v primerjavi z globoko moralno dilemo osrednjega lika, ki bi rad sledil svojim visokim moralnim standardom, po drugi strani pa išče vse možne načine, da bi se uspel izogniti zasluženi kazni, ki mu lahko uniči življenje. Eastwood je navkljub visoki starosti tokrat še vedno ustvarjalno močan in poln energije, okoli sebe pa zbere izvrstno igralsko zasedbo, kjer najbolj zasijeta Nicholas Hoult in Toni Collete, ki s svojimi prezencama predstavlja nasprotna pola pravnega sveta. A tisto, kar pri filmu najbolj navduši, je njegovo domiselno obračanje žanrskih klišejev ter vztrajanje pri odprti zgodbi, ki gledalca vzpodbudi k globjemu razmisleku in eksistencialnih dilemah, ki so v nas vedno prisotne. Juror #2 tako predstavlja odlično slovo enega od največjih filmskih umetnikov vseh časov.