Kanadska srhljivka Cold Meat se začne s pojavom dobrega samaritana (Allen Leech), ki nekega hladnega zimskega večera ubrani natakarico (Nina Bergman) pred njenim nasilnim partnerjem. Zdi se, da bo plemenito dejanje predstavljalo začetek osladne romance, ki se povrhu tega odvija tik pred božičem, toda film kanadskega režiserja Sebastiena Drouina se kmalu spremeni v hladen triler o preživetju sredi snežnega meteža, kjer na osrednja lika preži skrivnostna nevarnost, morebiti v obliki starodavne indijanske legende o rogastem bitju Wendigo. Minimalistična strašljivka, ki se povečini odvije v notranjosti avtomobila, v katerem obtičita glavna junaka, je znova eden od tistih filmov, ki se rad igra z gledalčevimi pričakovanji, pa četudi na zalogi nima toliko presenetljivih obratov, kot bi si želeli. Drouin vzpostavi vzdušno hladno atmosfero z obilico mistike, fokus pa je na odnosu med žrtvijo in rabljem, ki morata združiti skupne moči, da bi lahko rešila drug drugega. Kaj je torej Cold Meat? Delno triler o preživetju v divjini, delno nadnaravna grozljivka in delno karakterna študija serijskega morilca, ki se preda lastnim ubijalskim nagonom? Drouin se odloči, da bo združil vse to v sicer koherentno celoto z nekaterimi nevmesnimi elementi (prisotnost pošasti Wendigo deluje nekoliko absurdno glede na preostanek dokaj realistično zasnovega filma) in občasno predvidljivimi zasuki, ki pa navkljub dopustijo, da film ohrani visoko mero suspenza. Da film deluje bistveno bolje kot bi moral, se je treba zahvaliti tudi dobrim igralskim predstavam tako Leecha kot Bergmanove, ki nosita film na lastnih plečih in ga ščitita pred tem, da bi zapadel v dolgočasno povprečje. Cold Meat je tako vzdušen in napet triler, ki pa bi potreboval nekoliko več razdelanosti in jasnejšega fokusa.

The Shade, ki lovi ravnotežje med žanroma nadnaravne grozljivke in družinske drame, je celovečerni prvenec režiserja in scenarista Tylerja Chipmana, ki temelji na njegovem istoimenskem kratkem filmu iz leta 2020. Zgodba se vrti okoli travmatiziranega Ryana, katerega oče je pred kratkim iznenada storil samomor, ob prihodu njegovega odtujenega starejšega brata pa se v notranjosti družinske hiše začnejo odvijati nenavadni dogodki, ob katerih se začne brisati meja med resničnostjo in halucinacijami, vzetimi naravnost iz nočne more. The Shade raziskuje tematike, ki so v žanru grozljivk (še posebej v zadnjem desetletju) zelo pogoste; teža osebne travme, soočenje z izgubo bližnjega in prikaz mučnega procesa žalovanja, ki človeka fizično in psihično izčrpa. S tega vidika bi težkor rekli, da Chipmanov film odkriva toplo vodo; pravzaprav se oklepa že videnih vzorcev in ne ponudi nobenega osvežujočega pogleda na omenjene tematike, vendar pa te še vedno obravnava kompetentno, zrelo in z domiselno uporabo simbolike, ki razkriva, da groza ni otipljiva, ampak se manifestira v človekovi notranjosti. Več kot solidne igralske predstave, dobro razviti in simpatični liki, vzdušna temačne atmosfera držijo film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih in za celovečerni prvenec je Chipman svoje delo opravil povsem zadovoljivo. Film ima sicer nekaj pričakovanih začetniških napak kot je npr. pretirana dolžina dveh ur in na trenutke po polžje počasen tempo, ki od gledalca zahteva ogromno potrpljenja in zoprnih kompromisov, saj se film povečini odvija kot psihološka drama z zgolj peščico srhljivih trenutkov, ki pa so sicer presenetljivo efektni in zastrašujoči. The Shade je tako nepopoln, pretirano zamotan in naporen film, ki pa vseeno postreže z dovolj aduti, da je gledalčevo potrpljenje več kot poplačano.